SENZORNO BOGATO OKOLJE
Od dotika do plezanja
Otroku je treba omogočiti ravno prav senzorno bogato okolje, a tega ne more biti deležen v nakupovalnem centru.
Odpri galerijo
Omogočite mu čim več izkušenj tako doma kot na prostem. FOTO: osebni arhiv
Vsak prek čutil nenehno prejema informacije, vendar je od živčnega sistema odvisno, ali mu jih bo uspelo uspešno povezati tako, da bo odziv primeren, pripoveduje mag. Nevenka Gričar, dipl. del. ter., z oddelka za delovno terapijo na zdravstveni fakulteti v Ljubljani.
Kadar nekateri elementi senzorne integracije (SI) ne delujejo optimalno, pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti občutimo stres. Stresni so lahko že vzdrževanje ravnotežja med sedenjem, vonjave v šolski jedilnici ali na mestnem avtobusu. Otroci začnejo zavračati, odklanjati določene situacije in se jih izogibati, pojasnjuje sogovornica, ki je kot prva v Sloveniji z izobraževanjem v tujini 2012. pridobila specifična znanja terapije ASI (razvila jo je dr. Ayres, delovna terapevtka in psihologinja iz ZDA v 60. letih prejšnjega stoletja).
Pri razvoju SI sta poleg vida, okusa, voha, sluha in dotika pomembni še čutili za sprejemanje vestibularnih in proprioceptivnih prilivov. "Skupaj s čutilom za dotik sta najpomembnejša elementa v razvoju SI, zato je izjemno pomembno, da otroku omogočamo ravno prav senzorno bogato okolje že od rojstva – igra v peskovniku, plezanje po drevesu, žgečkanje, kotaljenje, igre v gozdu, vožnja samokolnice, nošnja otroka na ramenih, gnetenje testa …"
Danes starši pogosto že novorojenčka izpostavijo slušno in vidno (pre)bogatemu okolju. Opozarja, da mora otrok v prvi fazi razvoja spoznati svoje telo in okolico prek treh omenjenih osnovnih čutil, česar pa ne more izkusiti, če je večino časa v lupinici ali vozičku v nakupovalnih središčih.
Posebnosti pri predelavi določenih senzornih dražljajev lahko izkusi vsak; če recimo ne jemo cvetače, ker nam smrdi, zaradi tega nimamo večjih težav v vsakdanjem življenju.
"Ko pa sta neorganiziranost in slabša predelava senzornih dražljajev tako močni, da ovirata vsakdanje dejavnosti, govorimo o težavah SI, zaradi katerih se lahko otrok izogiba igri v peskovniku, z vodo, na igralih, hoji z bosimi nogami, družbi vrstnikov, pri hoji po stopnicah navzdol se močno drži ograje, je razdražljiv ali reagira impulzivno, velikokrat pade, ne odreagira na hujše poškodbe, igra klovna, ne mara telovadbe, je preveč miren in nima interesa za raziskovanje."
Seveda ni nujno, da imajo otroci, ki se tako vedejo, vedno težave s SI, a je pogosto smiselno narediti specifično ocenjevanje, da se ugotovi, ali otrok potrebuje terapijo ASI.
Terapija je individualna, poteka v posebno opremljenem prostoru, posnema tipično otroško igro, izkorišča otrokovo notranjo potrebo po učenju in spodbuja motorično načrtovanje, pripoveduje mag. Gričarjeva. Terapevti ASI so zdravstveni delavci, najpogosteje delovni terapevti, z opravljenim dodatnim izobraževanjem; prvo je Združenje za senzorno integracijo organiziralo pred šestimi leti.
Omogočite mu čim več izkušenj tako doma kot na prostem. FOTO: osebni arhiv
Kadar nekateri elementi senzorne integracije (SI) ne delujejo optimalno, pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti občutimo stres. Stresni so lahko že vzdrževanje ravnotežja med sedenjem, vonjave v šolski jedilnici ali na mestnem avtobusu. Otroci začnejo zavračati, odklanjati določene situacije in se jih izogibati, pojasnjuje sogovornica, ki je kot prva v Sloveniji z izobraževanjem v tujini 2012. pridobila specifična znanja terapije ASI (razvila jo je dr. Ayres, delovna terapevtka in psihologinja iz ZDA v 60. letih prejšnjega stoletja).
Otrok potrebuje izkušnje z različnimi materiali. FOTO: Guliver/Getty Images
Pri razvoju SI sta poleg vida, okusa, voha, sluha in dotika pomembni še čutili za sprejemanje vestibularnih in proprioceptivnih prilivov. "Skupaj s čutilom za dotik sta najpomembnejša elementa v razvoju SI, zato je izjemno pomembno, da otroku omogočamo ravno prav senzorno bogato okolje že od rojstva – igra v peskovniku, plezanje po drevesu, žgečkanje, kotaljenje, igre v gozdu, vožnja samokolnice, nošnja otroka na ramenih, gnetenje testa …"
Danes starši pogosto že novorojenčka izpostavijo slušno in vidno (pre)bogatemu okolju. Opozarja, da mora otrok v prvi fazi razvoja spoznati svoje telo in okolico prek treh omenjenih osnovnih čutil, česar pa ne more izkusiti, če je večino časa v lupinici ali vozičku v nakupovalnih središčih.
Odprava težav
Posebnosti pri predelavi določenih senzornih dražljajev lahko izkusi vsak; če recimo ne jemo cvetače, ker nam smrdi, zaradi tega nimamo večjih težav v vsakdanjem življenju.
Otrok, ki ima težave s senzorno integracijo, zavrača določene situacije in se jih izogiba.
"Ko pa sta neorganiziranost in slabša predelava senzornih dražljajev tako močni, da ovirata vsakdanje dejavnosti, govorimo o težavah SI, zaradi katerih se lahko otrok izogiba igri v peskovniku, z vodo, na igralih, hoji z bosimi nogami, družbi vrstnikov, pri hoji po stopnicah navzdol se močno drži ograje, je razdražljiv ali reagira impulzivno, velikokrat pade, ne odreagira na hujše poškodbe, igra klovna, ne mara telovadbe, je preveč miren in nima interesa za raziskovanje."
Seveda ni nujno, da imajo otroci, ki se tako vedejo, vedno težave s SI, a je pogosto smiselno narediti specifično ocenjevanje, da se ugotovi, ali otrok potrebuje terapijo ASI.
Pomen senzorne integracijePrvi pogoj za optimalen razvoj SI sta ustrezna stimulacija in prenašanje impulzov od receptorjev v možgane. Skozi posamezne faze razvoja SI otrok razvije sposobnosti, ki so pomembne za izvajanje vsakdanjih dejavnosti in skrbi zase (npr. oblačenje, osebna nega, hranjenje, igra, šolsko delo, druženje z vrstniki, sprostitev in spanje).
Terapija je individualna, poteka v posebno opremljenem prostoru, posnema tipično otroško igro, izkorišča otrokovo notranjo potrebo po učenju in spodbuja motorično načrtovanje, pripoveduje mag. Gričarjeva. Terapevti ASI so zdravstveni delavci, najpogosteje delovni terapevti, z opravljenim dodatnim izobraževanjem; prvo je Združenje za senzorno integracijo organiziralo pred šestimi leti.
