Ne slišim te!

Kaj si rekel? Ne slišim te?« Ti vprašanji sta morda lahko že prva znaka, da z vašim sluhom ni več tako, kot bi moralo biti. Pa tudi če vas denimo kaj preseneti na cesti, ker preprosto niste slišali. Ali pa se vam ob pogledu na drugega človeka, ko govori, zazdi, da ta momlja.

Dobro je, da ob takšnih znakih obiščete zdravnika, saj boste lahko ohranili kakovost svojega življenja. Čeprav morda ni videti na prvi pogled, prej gluhota kot slepota izloči človeka iz družbe: z drugimi ne moreš več v celoti komunicirati. »Gre za težko invalidnost, ki prizadene socialno življenje posameznika,« pravi sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije (ZDGNS) Matjaž Juhart.
 

Dragocen pripomoček

Za sluh je treba skrbeti od malega, ko res težko slišite druge, je na žalost že prepozno. Si pa lahko pomagate s slušnimi aparati. In pri tem nikakor ne odlašajte. Juhart razloži, da ima slušni aparat še vedno »stigmatizirano podobo, kot da je to nekaj narobe«. Zanimivo: posameznika ni prav nič sram, če ne vidi dobro, in gre takoj po očala. V Sloveniji ima sicer slušni aparat iz leta v leto več ljudi, kar kaže, da težave s sluhom niso tako redek in majhen problem. Kot pojasnjujejo na zvezi, je slušni aparat dragocen medicinskotehnični pripomoček, ki osebi z okvaro sluha omogoča normalno življenje in delo.

»Pravica do standardnega slušnega aparata izhaja iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Nov vam brezplačno pripada vsakih šest let. Prav tako imate pravico, da sami izberete dobavitelja in aparat pred nakupom testirate,« razložijo. »V Sloveniji je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije od 10 do 12 odstotkov ljudi z okvaro sluha, med njimi ima diagnosticirano okvaro le slaba tretjina, ki ima tudi predpisan slušni aparat,« še povedo na ZDGNS. Uporabniki slušnih aparatov imajo v hrupnih okoljih pogosto težave z razumevanjem govora, saj je sposobnost, da se osredotočijo na govor in hkrati zanemarijo vse, kar jih ne zanima, okrnjena.

Glasbena podlaga, ki se pojavlja v medijih, je za uporabnike slušnih aparatov hrup, saj zaradi okvare sluha ne morejo izluščiti pomembnih informacij, ker jih prekriva glasba. »Nerazumevanje informacij zaradi hrupa v ozadju pri uporabnikih slušnega aparata povzroča dodaten stres in s tem povezana obolenja,« poudarja zveza in televizijske in radijske hiše poziva, naj naredijo medije dostopne tudi uporabnikom slušnega aparata.
 

Škodljiva preglasna glasba

Da bi nam sluh služil čim dlje, moramo ravnati preventivno. In to že od rane mladosti. Počasno izgubljanje sluha na starost je velikokrat posledica dolgih let bivanja v hrupnem okolju. Samo pomislite, kolikokrat na dan se sprehodite ob zelo prometni cesti ali kako ste hrupu izpostavljeni na dolgi rok, če živite ob prometnici. Potem dodajte še obiske koncertov ali nočnega kluba, kjer je glasba tako glasna, da vam še nekaj časa po odhodu odzvanja v ušesih.


Mimogrede: ali ste vedeli, da je glasnost glasbe v klubih in na koncertih primerljiva s hrupom reaktivnega letala? Sluhu ne koristi niti delo v proizvodnji z glasnimi stroji. Vse skupaj še dodatno poslabša poslušanje preglasne glasbe – še posebno prek slušalk. Najvišja glasnost na prenosnem predvajalniku namreč povzroča takšen hrup, ki je že zelo blizu pragu bolečine (120 dB) in pri katerem je že možna poškodba sluha ob trajnejši izpostavljenosti. Veste, kdaj je preglasna? Takrat, ko jo lahko slišijo drugi v oddaljenosti enega metra.
 

Znakovni jezik

Gluhe osebe ločijo v tri skupine. Kot pravijo na zvezi, na prelingvalno, postlingvalno in naglušne osebe. V prvi so posamezniki, ki so izgubili sluh že takoj po rojstvu ali najpozneje do tretjega leta starosti. Zaradi tega tudi niso imeli priložnosti naučiti se glasovno-jezikovnega sporazumevanja na podlagi slušnega doživljanja. »Večina je skoraj nemih, zato jih zaradi te izrazito negativne posledice imenujejo gluhonemi, kar je zastarel izraz,« razložijo. Da se lahko sporazumevajo z drugimi, uporabljajo znakovni jezik, gibe, mimiko in pantomimo. V skupini postlingvalno gluhih so posamezniki, ki so oglušeli na neki točki v življenju, kar pomeni, da so spontano, s poslušanjem osvojili glasovno-jezikovno sporazumevanje. Pri sporazumevanju z drugimi si največ pomagajo z vizualnim segmentom.


»S sogovornikovega obraza in ustnic preberejo, odčitavajo glasovno sporočilo, pri čemer je v optimalnih razmerah (frontalen pogled, jasen govor z odpiranjem ust, brez brk) razumljeno 70 odstotkov sporočila, sicer pa bistveno manj.« Prelingvalno in postlingvalno gluhe osebe so naglušne osebe.