Lesi se vrača, proizvodnja pa tudi

Nemški Adidas je iz Kitajske preselil proizvodnjo športnih copat nazaj v bavarsko mesto Ansbach. Čevlje bodo proizvajale napredne tehnologije, tudi s pomočjo 3D printanja. Nazaj v matično Francijo je lansko leto iz Kitajske prišel še en proizvajalec športne obutve, Le coq sportif. V Nemčijo se je vrnil tudi Fackelmann, proizvajalec izdelkov za gospodinjstva. Španski Mango je proivzdonjo iz Indije in Kitajske prsselil v Španijo in Italijo. Tudi proizvajalec usnjenih izdelkov Piquadro je leta 2014 prišel nazaj v litalijansko Piso. Razlog? Plače delavcev v proizvodnji na Kitajskem so še vedno petkrat nižje od italijanskih, med tem ko so plače izvršnega kadra že na podobni ravni, je takrat dejal njihov izvršni direktor Marco Palmieri. Ko v vse vštejemo naraščajoče stroške prevoza, carin, predvsem pa čas, ki je potreben za prevoz in ki ga predvsem proizvajalce luksuznih modnih oblačil sili, da proizvodnjo premikajo čim bližje trga potrošnikov, preden jim modne trende skopirajo ostali nizkocenovni proizvajalci, je odločitev za vračanje proizvodnje več kot smiselna. Potrošniki tudi vse bolj cenijo izdelke, ki so narejene v Evropi ali bolje rečeno ne cenijo izdelkov narejenih v Aziji. Najpogosteje se vračata modna in visokotehnološka industrija. V Slovenijo sta iz tujih držav vrnila proizvodnjo Gorenje in Danfos Trata. Veliko več podjetji se vrača nazaj v ZDA, kjer je selitev proizvodnje tudi zaradi naraščajočih mednarodnih napetosti zelo vroča tema. Trend ni zanemarljiv niti v Evropi. A poglejmo najprej kdo se seli na tuje in zakaj.
Kdo gre na tuje?
Kot kaže mednarodna raziskava European Manufacturing Survey, partnerjev iz 15 držav, Avstrije, Francije, Nemčije, Italije, Švice, Hrvaške, Srbije, Nizozemske, Danske, Švedske, Portugalske, Češke, Litve in drugih in jo je na vhu Združenja kongresnikov predstavil dr. Iztok Palčič iz Fakultete za strojništvo Univerze v Mariborue je v obdobju 2013 - 2016 v tujino preselilo proizvodnjo 12 odstotkov podjetji. Največ selijo v Avstriji (15,4 odstotka), Švica (14,8 odstotka), Nizozemska (13,9 odstotka), Slovenija (12,1 odstotka), Španija (11,9 odstotka), Nemčija (10,3 odstotka), Hrvaška (3,8 odstotka), Srbija (1,3 odstotka). Naj omenimo, da so v to vključena tudi podjetja, ki proizvodnjo preselijo v bližino, recimo iz Švice na Slovaško. Takšnih selitve je pravzaprav največ, saj so evropska podjetja v omenjenem obdobju proizvodnjo v več kot polovici primerov preselila v države EU13 in EU15. Največ podjetji, ki se preseli, spada v kategorijo velikih, torej takšnih z več kot 500 zaposlenimi. Takšnih je bilo v omenjenenem obdobju 30,1 odstotek. Najpogostejši razlog za selitev so še vedno nižji stroški delovne sile (77,8 odtsotkov), sledi bližina pomemebnih kupcev (29,3 odstotka), odpiranje novih tržišč (24 odstotkov), med razlogi pa se kot je poudaril dr. Palčič zdaj pojavlja tudi pomanjkanje delovne sile. To je bil razlog za selitev v desetih odstotkih. »Slovenska podjetja se v enaki merijo selijo zaradi stroška delovne sile, bližine trgov in odpiranja novih tržišč,« je dejal Palčič.
Pregled preteklih obodbji kaže, da se v tujino seli veliko manj podjetji. Recimo v Nemčiji je med leti 2003 in 2006 proizvodnjo preselilo 30 odstorkov podjetji, v obdobju 2006 in 2009 19 odstotkov. V Sloveniji pa v prvem obdobju 18 odstotkov, v drugem pa 20 odstotkov, kar pomeni, da se je selitev proizvodnje zmanjšala za polovico. Tempo selitev se umirja praktično povsod, povečuje pa se tudi vračanje proizvodnje. V ZDA veliko intenzivneje kot v Evropi.
Kdo prihaja nazaj?
Največ podjetji, ki je v obdobju 2013 - 2016 preselilo proizvodnjo nazaj domov ali bližje domu, je manjših in srednje velikih podjetji.