Župnik Janko si nadene tudi klovnski nos (FOTO)
»Točnost je odlika, hkrati pa dokaz spoštovanja sočloveka. Danes je čas dragocen,« nam pove 60-letni duhovnik Janko Krištof, dekan v dekaniji Borovlje, župnik v Bilčovsu in Št. Ilju ob Dravi, farni moderator v župniji Bajdiše ter izdajatelj cerkvenega lista Nedelja.
Pa ne le to, Krištof ima številne talente, svoja spoznanja in znanje deli z okolico. Tako bogati sebe in predvsem druge. Daje in prejema, od jutra do mraka. »Moj dan se začne med 5. in 6. uro. Poskrbim, da imam vedno dovolj časa za molitev, to je moja duhovna higiena.«
Leto v Ekvadorju
Rodil se je v Podjuni v okolici Pliberka v družini s šestimi otroki. »V naši družini je bila vera pomembna, redno smo hodili k maši. Po osnovni šoli sem šel v internat k salezijancem, obiskoval sem slovensko gimnazijo, svoje so dodali tudi skavti. Čutil sem, da me kliče v duhovniške vode. Pa bom poskusil, sem si rekel in odšel v semenišče v Salzburg, potem sem bil leto dni v Ljubljani, to je bil preizkusen čas, da preverim svojo poklicanost. V Sloveniji sem spoznal veliko prijateljev, vmes pa bil leto dni tudi v Ekvadorju, kjer sem še okrepil svojo odločitev, preden sem bil leta 1988 posvečen v duhovnika,« pojasnjuje Krištof.
»Pred mano je šel v Ekvador zdajšnji krški škof Jože Marketz. Vesel sem, ker sem se odločil in odšel na tuje, v neznano. Ta izkušnja me je obogatila, ne nazadnje sem se naučil špansko. Predvsem pa sem spoznal Cerkev v Ekvadorju, ljudi in njihove potrebe. To so bile izkušnje in časi, ko sem dobil veliko impulzov za svoje zdajšnje delo.«
Prvih pet let duhovništva je deloval kot kaplan v fari Sv. Mihael, potem je 17 let vodil župnijo Šmarjeta v Rožu in soupravljal fare v okolici. Vmes je bil izvoljen za dekana, za nameček pa je v fari Bilčovs, severno od reke Drave in južno od Vrbskega jezera, umrl tamkajšnji župnik. Takrat so ga povprašali, ali bi se preselil. Letos bo že 13 let, odkar je tam, pomaga pa tudi na Dušnopastirskem uradu v Celovcu. Te dni je bil že četrtič izvoljen za triletni mandat predsednika Krščanske kulturne zveze.
»Tu ne gre za duhovniško dejavnost, a sem spoznal, da lahko po najboljših močeh pomagam in ogrejem srca za slovensko kulturo.«
Vključevali bodo laike
Dobro desetletje je dejaven na odrskih deskah, če je treba, si nadene tudi klovnski nos. Tudi tako se oznanja vera in budi narodna zavest. Na igralskem odru je sicer rad od rane mladosti, ko je začel nastopati na materinskih proslavah, pozneje je bil aktiven še v Katoliški mladini v Pliberku, gledališko skupino pa so imeli tudi pri salezijancih v Mohorjevem domu.
»Pred maturo sem v Malem princu upodobil pilota, to je bila moja največja vloga,« se spomni mladostnih dni. Vrsto let se je na pamet učil tudi slovensko poezijo in nato začutil željo, da to predstavi. Ljudje mu radi prisluhnejo na tej in oni strani Karavank in do danes je pripravil deset recitalov, letošnjega, jubilejnega, je posvetil duhovniku in pesniku Simonu Gregorčiču. Tako na piedestal dviga materni jezik in krepi narodno zavest.
Dekan Janko Krištof je letos slavil 60. rojstni dan, namesto daril pa prosil za prispevke za misijonske projekte.
»Kdor opusti narodno zavest, se utopi v nemškem morju. Samo tisti zavedni ohranijo svojo identiteto,« pravi in doda, da je v fari duhovnik za vse, da med verniki ne dela razlik, se pa tudi zaveda, da se mora vsak tako za narodno zavest kot vero odločiti sam. »Mladim želim vero približati, da jo ohranijo tako, kot ohranijo narodno zavest. Rad bi jim sporočil, da je lepo biti kristjan in da je lepo, če se udejstvuješ v Cerkvi. Želim, da spoznajo Kristusa in začutijo dobro in ljubezen Boga očeta,« nam še zaupa.
Dan ima 24 ur, pripomnimo, ko našteva vse svoje dejavnosti. »Pogosto me vprašajo, kako mi vse to uspe. A v prvi vrsti pazim, da imam dovolj časa za svoj mir, za molitev, da se odpočijem in živim v tesnem stiku z Bogom. Imam tudi svoj prosti dan, to je ponedeljek.« Vse se pri našem sogovorniku začne in konča pri Bogu. Kako bo z duhovniškimi poklici na avstrijskem Koroškem, ga pobaramo.
V slovenskih župnijah v Selah in na Bajdišah v krško-celovški škofiji je pred leti deloval tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. »V moji dekaniji je bil. V lepem spominu sem ga ohranil. Vedno je bil prijazen, pobožen, zelo komunikativen in razmišljujoč. To so stebri, ki jih potrebuje dušni pastir. Imel je vse, da so ga izbrali za škofa. Res je duhovnik z vsem srcem. Tudi mi smo veseli, da je zdaj na mestu, kjer še bolj na široko deluje,« pravi Krištof.
»Usmeritev naše škofije je, da novih moči ne bomo več iskali v Indiji ali Afriki, ampak bomo vse bolj začeli vključevati v delo fare kar ljudi, farane, da bodo začeli prevzemati določene vloge. Dejansko bodo laiki opravljali naloge upravljanja, duhovniške naloge pa bodo ostale v duhovniški domeni,« pove Krištof.
Decembra imajo duhovniki še bolj zapolnjene urnike. »V življenju je tako, da kjer ti daješ moči, jih tudi veliko dobiš,« se veseli meseca, ko kristjani obhajamo spomin na Jezusovo rojstvo. »V tem času je vedno toliko srečanj in prav ta srečanja, stiki z ljudmi so tisto, kar hrani dušo. Prav zato se veselim decembra. Bi si pa želel, da ljudje resnično doživijo te praznike, vse pa naj se ne meri v metrih in moči lučk. Naj ljudje začutijo božično skrivnost v tisti prvinskosti, skromnosti. Tudi če bodo prižgali le eno svečo, eno lučko.«
