Zima z glavo kima

Po prijetnih toplih dnevih v prvi in drugi dekadi novembra se je ohladilo, v prehodu v zadnjo dekado so temperature padle na okoli 0 °C. Hladna zračna masa se je zadrževala nad območjem celotnega Balkana ter delom srednje ter vzhodne Evrope. Na tem območju je temperatura zračne mase taka, da bi ob morebitnih padavinah lahko marsikje snežilo do nižin. Hladnejši zrak se je zlival čez hribe zahodne Slovenije in zato se je krepila burja na Primorskem. Zaradi prisilnega dviga zraka, ki je k nam pritekal iz Panonske nižine in trčil v hribe jugovzhodne in južne Slovenije, je ponekod padla kaka snežinka predvsem na območju Kočevske in deloma Dolenjske ter Bele krajine. Začela se je prava zima. Najnižje jutranje temperature so od –3 do 2 °C, na Primorskem okoli 4 °C. Lahko se zgodi, da bo Slovenijo, vsaj za november, kar dobro pobelilo.

Kako in kdaj sneži?

Sneženje v sredini novembra je bilo v preteklosti dokaj običajno, seveda pa se je v nekaj letih pojavilo že prej. V osrednji Sloveniji je snežilo že ob koncu druge dekade oktobra, ponekod v prvi dekadi, tako kot leta 2011, ko so rekordno toplemu septembru sledili izjemno topli dnevi v začetku oktobra, nato pa se je nenavadno dolgo in izrazito babje poletje končalo z zelo močno ohladitvijo 7. oktobra. Meja sneženja se je spustila zelo nizko za ta letni čas, ponekod je snežilo do približno 500 m nad morjem. V hladnejših predelih je snežilo že septembra (Kočevje 17. septembra 1977; Kotlje 11. septembra 1972).
Sneg je najpogostejša oblika padavin v trdnem stanju. Nastaja iz kapljic vodne pare v oblakih v razmerah, ko je zrak nasičen z vodno paro in je temperatura pod lediščem. V tem primeru vodna para preide iz plinastega stanja v trdno in tako nastanejo ledeni kristali. Snežni kristali rastejo z vpijanjem okoliških kapljic vodne pare. Njihova masa se z rastjo povečuje, in ko so dovolj velike, začnejo padati. Na velikost snežink vpliva predvsem temperatura zraka. Čim nižja je temperatura, tem preprostejši so kristali ter manjše so snežinke. Med padanjem se kristali med seboj združujejo, tako nastanejo snežinke. Snežinke so snežni kristalčki z osnovno obliko pravilnega šesterokotnika in niti dve nista enaki.

Končno k pravemu počitku

Za rastline je obdobje zimskega spanja ali dormanca (iz latinske besede dormīre – spati) stanje zmanjšane metabolne aktivnosti. Ta rastlini omogoča preživetje neugodnih rastnih razmer. Dormanca nastopi zaradi delovanja nizkih temperatur zraka in kratkih dni. To je obdobje, ko rastlina ne raste ali pa je rast zelo upočasnjena. Take razmere v jesenskih mesecih spodbudijo rastline k tvorbi snovi, ki jim omogočajo preživetje zime. Rast se končuje in rastline prehajajo v dobo mirovanja. Tkiva, ki so nastala v času vegetacije, otrdijo, pri trajnicah začnejo propadati nadzemni deli. Hranilne snovi se iz nadzemnih delov prenesejo v podzemne. Organizem v tem stanju varčuje z energijo, kar mu pomaga prestati obdobje, ko razmere niso primerne za njegovo preživetje. Pri semenih je to obdobje zelo pomembno, saj ne smejo kaliti takoj, ko odpadejo z matične rastline, temveč šele spomladi naslednje leto. To obdobje pri drevesih traja od jeseni, ko odpade listje, do brstenja spomladi. Preden listje odpade, preidejo hranila iz listov v les. Dormanca poganjkov je prilagoditev lesnatih trajnic na obdobja nizkih temperatur v območjih z izraženimi letnimi časi. Rast poganjkov se ta čas ustavi in tkiva se zaščitijo pred nizkimi temperaturami s trdimi luskami.
Dormanco je mogoče razdeliti na več faz. Prvo fazo, preddormanco, sprožita krajšanje dneva ter zniževanje temperatur. Sledi prava dormanca (endodormanca), ki se pojavi novembra ali decembra. V tem obdobju se rastline ne odzivajo več na občasne otoplitve. Lahko bi rekli, da trdno mirujejo.