Zapornik Dragutin, ki je srčni bolnik, toži državo zaradi okužbe s covidom

Če se danes zdi covid že nekako odrinjen v pozabo, pa marsikdo na svojem zdravju še vedno čuti posledice okužbe. Med njimi je tudi Dragutin Srpak iz Maribora, ki je bil prvi zapornik v našem največjem zaporu na Dobu, pri katerem so potrdili okužbo s takrat še zelo nevarnim virusom.

Za tožbo proti državi se je odločil, ker je že 19. marca 2020 vodstvo pisno opozoril na svoje kronično zdravstveno stanje in možne posledice v primeru okužbe, saj je bil operiran na srcu, ter zahteval samsko sobo. Potem pa se je zgodilo, da je zbolel prav on. Prepričan je, da je zavod odgovoren za okužbo.

»Ne trdim, da ni bilo navodil, le v praksi jih niso izvajali, zaporniki niti za osnovno higieno niso skrbeli, kaj šele za razkuževanje in druge ukrepe. Sploh pa nas je bilo v sobi od 12 do 14 obsojencev, kar je bilo veliko več od tedaj veljavnega zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki je dovoljeval največ 8 zapornikov v eni sobi,« je dejstva nizal Srpak, ki je iz zapora na novomeško sodišče, kamor je vložil tožbo proti državi, vredno 100.000 evrov, prišel sam, brez spremstva paznikov. Osemletna zaporna kazen se mu namreč počasi izteka in na polodprtem oddelku ima tudi proste izhode.

Ko so v začetku leta 2020 začele prihajati strašljive vesti o covidu s Kitajske, potem še iz sosednje Italije, o tej nalezljivi bolezni marsikaj še ni bilo znanega, zato so se tudi pri nas navodila in ukrepi uvajali postopoma. »Že kmalu smo se povezali z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Zdravstvenim domom Trebnje. Tudi pri nas so se ukrepi postopoma stopnjevali. Obveščati o tem, kakšna bolezen je to, kakšni so znaki okužbe in kako jo lahko preprečimo, smo začeli že v februarju,« je na sodišču dejala Lidija Pezdir Ristič, ki je takrat vodila zavod. Šestnajstega marca so ukinili tudi delo v delavnicah. Prav iz delavnic pa je očitno okužba prišla med zapornike.

Niso se držali ukrepov

Sedemnajstega marca so namreč potrdili okužbo pri zunanjem delavcu, ki je delal v podjetju JMW fire, v tistem času pa je tam delal tudi Srpak. »Organizirali smo krizni štab, ki je bil v kontaktu s civilno zaščito. Od zdravstvenega doma smo dobili seznam rizičnih oseb, med njimi je bil tožnik, nismo pa zanj dobili nobenih posebnih navodil. Ko pa je zbolel, smo ga namestili v izolacijo, kjer ga je kontroliralo zdravstveno osebje,« je še pojasnila Lidija Pezdir Ristič in dodala, da so ukrepi veljali tako za zaposlene kot obsojence, dobili pa so jih tako v pisni obliki kot ustno.

Da se nekateri ukrepov niso držali, je potrdil tudi Martin Pernišek, ki je bil operativni vodja v 3. oddelku. »Zapornike smo opozarjali tudi glede zdravil, saj so si jih izmenjevali iz rok v roke, iz ust v usta, enako je bilo pri tobačnih izdelkih. Prav tako so si stvari, predvsem zdravstveno terapijo, podajali z vrvico med trakti,« je povedal Pernišek. Ko so se okužili še nekateri drugi v sobi, so po navodilih NIJZ cel trakt zaprli in jih dali v karanteno. Izolacija je trajala štiri tedne, prebolelih pa niso vračali v isto sobo. In koliko obsojencev so testirali ob prvi okužbi v sobi? »Ta trakt smo imeli najdlje zaprt, saj se nekateri obsojenci niso hoteli testirati, na koncu pa smo testirali vse, da smo lahko oddelek odprli, saj je bilo to zaprtje že psihično zelo naporno,« je povedal. Pravda se bo nadaljevala z zaslišanjem prič. 

Zaradi korone je bilo druženje v zaporu omejeno.