Žalost do neba: Valerija je reševala druge, zdaj pomoč potrebuje sama
»Zadnji dnevi so me psihično in fizično dotolkli. Trenutno ne morem misliti in biti pokonci. Stanovanje je v celoti prazno, vse pohištvo uničeno. Hvala, sosedje, svojci in dobri ljudje za vso nesebično pomoč. Fizično in psihično podporo, objeme in besede upanja.« S temi besedami je začela opis trenutnega položaja Valerija, ustanoviteljica zavoda Zadnje upanje, ki so ji uničujoče poplave vzele vse.
Čeprav je običajno sama tista, ki pomaga ljudem v stiski, se je zdaj znašla v položaju, ko potrebuje pomoč in nemočno opazuje rušilno moč narave.
Medtem ko je s sodelavci sama delala dva dni skupaj in pomagala starostnikom pri spopadanju s težko situacijo, je nemočno in s strtim srcem na posnetkih in fotografijah opazovala, kako jim voda uničuje dom in kako dobri ljudje pomagajo, da bi rešili najnujnejše.
»Sin bo šel septembra v 4. razred. Kupila sem mu vse potrebno, pa sploh ne vem, ali je še kaj uporabno. Najtežje je opazovati njega, ker težko dojema in razume, da je izgubil celotno sobico, risbice, spričevala, priznanja. Vse je vedno skrbno hranil, da bo imel za spomin.
Igrače so po večini neuporabne. Oblačila, kolikor jih je ostalo, posteljnino perejo svojci, soseda. Stanovanje ne bo vseljivo najmanj 3 mesece, treba ga je v celoti sanirati, osušiti,« je dodala in zapisala, da je resnično iz srca hvaležna za vso nesebično pomoč.
»Vedno sem bila predana pomoči potrebnim, nikoli si nisem mislila, da bo takšna žalost doletela tudi nas. Hvaležna sem, da smo vsi ostali živi. Sin, partner, živali. Trenutno potrebujem počitek, da se sestavim psihično in fizično. Nisem sposobna odgovarjati na sporočila, sprejemati klicev. Hvala partnerju, da je pokonci z zadnjimi močmi, hvala svojcem, prijateljem in vsem, ki vam je mar,« je še zapisala ustanoviteljica zavoda za pomoč ljudem in živalim v stiski.
