Vse življenje bdel nad dediščino Velike planine (FOTO)
Ob letošnji 110. obletnici rojstva Vlasta Kopača so v Plečnikovi hiši odprli razstavo, ki je nastala na pobudo in v tesnem sodelovanju Kopačeve hčerke Mojce Kopač in kustosinje Plečnikove hiše Ane Porok. Vlasto Kopač: Neutrudni humanist osvetljuje vsestranskost delovanja tega prevečkrat prezrtega umetnika na mnogo področjih, od arhitekture do spomeniškega varstva, od gorništva do grafičnega oblikovanja.
Vlasto Kopač (1913–2006) se je 1934. vpisal na seminar cenjenega Jožeta Plečnika na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete v Ljubljani. Hčerka Mojca, zdaj že pokojna, se je spominjala anekdote o njegovem prihodu na seminar: »Mladi Vlasto je profesorja Plečnika prosil za mesto na seminarju. 'Je vse polno, pojdite k Vurniku!' ga je ta najprej zavrnil. Kopač se je znašel: 'Pod oknom je še prostor. Kaj če bi tam postavil leseno desko na dve premični kozi in bi to vsako popoldne pospravil?' 'Ja, to bi šlo, ampak bom moral našo snažilko Ano vprašati, ali je ne bo motilo,' je imel pomisleke Plečnik. Ni je motilo in tako je bil sprejet.«
Profesor je v nadarjenem študentu hitro opazil izjemne delovne navade in risarske sposobnosti ter ga pritegnil k aktivnemu delu pri takratnih projektih: načrtovanju Vrta vseh svetih (Žale), zapornice na Ljubljanici in sakralnega objekta v Velem Ižu v Dalmaciji, opremi različnih glasil in knjig, snovanju umetnoobrtnih izdelkov, ki so bili na prodaj v prodajalni Lectarija v Ljubljani, ter oblikovanju pasarskih in mizarskih izdelkov.
Kopač je ostajal zvest domačemu izročilu.
Kazen mu ni zlomila duha
Po prepričanju komunist se je Kopač na začetku druge svetovne vojne pridružil Osvobodilni fronti. Kot grafični oblikovalec in ilustrator se je v nezakonitih tiskarnah upora ukvarjal z oblikovanjem partizanskih publikacij, denarnih bonov in različnih dokumentov pa tudi s ponarejanjem okupatorjevih legitimacij, ki so omogočale gibanje ilegalcem. Oktobra 1943 so ga aretirali in odpeljali v nemško koncentracijsko taborišče Dachau, vrnil se je junija 1945. Od oktobra 1947 do junija 1952 je bil zaprt še v domovini, saj je bil na dachauskih procesih nedolžen obsojen najprej na smrt, po pritožbi pa na 20-letno zaporno kazen s prisilnim delom, zaplembo premoženja in odvzemom državljanskih pravic. Nepravična kazen pa ni zlomila njegovega duha, v stališčih je ostal trden. Zavetje in trdno oporo je imel vedno doma, pri družini. Ni jim bilo lahko, najbolj boleče pa je bilo, da so ga zatajili številni prijatelji. Leta 1971 ga je okrožno sodišče v Ljubljani z razveljavitvijo obsodbe na dachauskih procesih popolnoma rehabilitiralo.
Po drugi svetovni vojni je zasnoval množico spomenikov, spominskih plošč in nagrobnikov, posvečenih žrtvam NOB; najbolj znana je ureditev spominske Poti ob žici oziroma Poti spominov in tovarištva v Ljubljani (1958–1976). Z veliko odgovornostjo in značilno zavzetostjo je opravljal poklic konservatorja, tudi po upokojitvi je v stroki ostal zelo aktiven in je z izkušnjami pomembno pripomogel k uspešni obnovi Plečnikovih Žal (1985–1992) in osrednje ljubljanske tržnice (1994, 1995).
Poletja med pastirji
Življenjsko delo Vlasta Kopača je nedvomno projekt zaščite in turističnega razvoja Velike planine. Vse od leta 1935, ko je kot študent preživel poletje med pastirji, se je na planino rad vračal. Očarali so ga arhaična lepota, nenavadna pastirska arhitektura in gorska krajina ter njeni ljudje. Z njimi je stkal prijateljske vezi, raziskoval je pastirsko arhitekturo in njen razvoj skozi čas ter zbiral etnografske predmete. Kot naravovarstvenik in borec za ohranitev čim bolj prvobitne podobe Velike planine je vse življenje bdel nad to edinstveno naravno in kulturno dediščino.
Avtorica in kustosinja razstave Ana Porok je poudarila: »Arhitekt Vlasto Kopač se je s svojim predanim delom izkazal na mnogo področjih: v arhitekturi, likovnem delovanju, grafičnem oblikovanju, spomeniškem varstvu, pri raziskovanju etnološkega, zgodovinskega in jezikovnega izročila, v gorništvu in publicistiki. Njegova dela nimajo avantgardnega, revolucionarnega ali ekstravagantnega značaja, so pa logična posledica Plečnikove šole, predvsem profesorjevih etičnih načel in pojmovanja moralne odgovornosti arhitekta. Kopač je ostajal zvest domačemu izročilu; pojmoval ga je dinamično in razvojno smiselno, pri čemer je ohranjal humanistično merilo. Njegova etika postaja v današnjem svetu vedno bolj aktualna. Razstava ne bi mogla nastati brez naklonjenosti in pomoči hčerke Mojce Kopač, ki pa je žal med pripravami na razstavo po nenadni bolezni preminula. Njeno željo po predstavitvi očetovega dela je nadaljevala sorodnica Katja Šturm, za kar se ji iskreno zahvaljujemo, razstavo pa simbolno posvečamo tudi Mojci Kopač.«
Plečnik je v nadarjenem študentu hitro opazil izjemne delovne navade in risarske sposobnosti ter ga pritegnil k aktivnemu delu.
