PRAZNOVANJE
V objemu prijateljev in spominov
Osemdesetletni Jože Napotnik od soboslikarja, aranžerja scen do priznanega slikarja pejsažev in karikatur.
Odpri galerijo
Jože in Milica Napotnik skozi okvir skupnega življenja in ustvarjanja.
Jože Napotnik, soboslikar, aranžer scen in slikar pejsažev in karikatur Mali spektakel velikih razsežnosti, te dni praznuje visok jubilej. Osemdeset let je minilo, odkar je v idilični vasici Gavce v občini Šmartno ob Paki privekal na svet. Skupaj z ženo Milico Napotnik in številnimi prijatelji ter partnerji pri delu so se prepustili pravi rojstnodnevni zabavi, kjer so obujali spomine skozi stotere televizijske scene, tisoče fotopejsažev ter neprešteto število slik v akrilni tehniki, ki krasijo slovenske, predvsem pa domove v Šaleško-savinjski regiji. Dvorana kulturnega doma sredi Šmartnega se je jubilejnega petka zvečer šibila od zapolnjenosti, na odru so se vsaj tri ure menjali voditelji (Franci Podbrežnik - Solčavski, Jože Krajnc - Strašni Jože idr.) ter glasbene skupine: Pihalni orkester Zarja iz Šoštanja, Ansambel Spev, v dvojnem skeču Dolfe in Tito, Vitezi polk in valčkov, MPZ Franc Klančnik Šmartno, Alfi Nipič, citrar Tomaž Plahutnik ter solistki Ana Plahutnik, Pia Brodnik, pevec Primož Krt in režiser Lojze Stražar iz Gledališča Studenec pri Krtini ter nekateri drugi.
Sceno si je ob pomoči mojstra kolarske obrti in specialnega mizarja Florjana Strmška postavil Napotnik kar sam iz izbora svojih najlepših del in priložnostnih karikatur, del nje pa je bil tudi sam, ko je slikal na paleto med izvajanjem programa.
Napotnik v šestdeset in več letih svojega ustvarjalnega dela kot slikar in aranžer (v zadnjih 25 letih mu je izdatno asistirala in organizirala izvedbo projektov ter televizijske scene žena Milica) je skrbno shranjeval publiciteto o sebi, zbral je svoje najlepše slike in tudi tokrat postavil bogato razstavo časopisnih člankov, podviga vzpona na Triglav v slovenski narodni noši (na Kredarici sta z ženko potrdila zakon z Dorijevo cerkveno poroko) ter druge detajle iz svojega ustvarjalnega poslanstva. Ob srečanju s prijatelji in zvestimi sodelavci ni manjkalo solz spomina in nostalgije na doživetja in srečne trenutke po neprespanih nočeh in celotedenskem garanju, da je izpolnil naročila. Znano je, da je posamezne slike, na primer za jubilante, naredil v zadnjih minutah ali celo z nekaj zamude in je le te dostavljal še mokre od čopiča kar sredi fešt.
Že mora biti tako, da mu je preveč dela na stara leta spodnesla sprememba v elektronske svetlobne efekte namesto klasičnih naslikanih panojev, a je tako vsaj imel čas praznovati in se enkrat temeljito posvetiti sebi in užitkom. Ko je spet stal s čopičem na odru in po malem humorno lagal, se je zavedal, da vseh resnic, kot vedo vsi okrog njega, ne sme nikoli razkriti.
Napotnik je narisal na tisoče portretov in karikatur, tudi svojega mecena za lesni del Miha Kovača.
Sceno si je ob pomoči mojstra kolarske obrti in specialnega mizarja Florjana Strmška postavil Napotnik kar sam iz izbora svojih najlepših del in priložnostnih karikatur, del nje pa je bil tudi sam, ko je slikal na paleto med izvajanjem programa.
Napotnik v šestdeset in več letih svojega ustvarjalnega dela kot slikar in aranžer (v zadnjih 25 letih mu je izdatno asistirala in organizirala izvedbo projektov ter televizijske scene žena Milica) je skrbno shranjeval publiciteto o sebi, zbral je svoje najlepše slike in tudi tokrat postavil bogato razstavo časopisnih člankov, podviga vzpona na Triglav v slovenski narodni noši (na Kredarici sta z ženko potrdila zakon z Dorijevo cerkveno poroko) ter druge detajle iz svojega ustvarjalnega poslanstva. Ob srečanju s prijatelji in zvestimi sodelavci ni manjkalo solz spomina in nostalgije na doživetja in srečne trenutke po neprespanih nočeh in celotedenskem garanju, da je izpolnil naročila. Znano je, da je posamezne slike, na primer za jubilante, naredil v zadnjih minutah ali celo z nekaj zamude in je le te dostavljal še mokre od čopiča kar sredi fešt.
Že kot otrok narisal Prešerna Jože Napotnik je v enem izmed intervjujev povedal, da ga je v življenju najbolj zaznamovalo njegovo rojstvo leta 1938, ko je bil kot dvojček »skoraj pogubljen, žal pa je v resnici umrl bratec«. »Zato sem najbrž prevzel dvojno vlogo,« je menil. »Že v osnovni šoli sem imel uspehe pri predmetu risanje, menda sem bil najboljši za ta predmet na vsej šoli. Zelo uspešno sem naslikal Mostišče ter portret Prešerna. Največjo vzpodbudo mi je namenjal ravnatelj Drago Kotnik. To je bilo povsem dovolj, da se je moja poklicna pot že v osnovni šoli usmerila proti negotovi prihodnosti slikopleskarstva in pozneje slikarstva,« se je še spominjal Napotnik.
S stisnjenimi zobmi so mu priznali mojstrstvo
Napotnik se je iz zaposlene osebe v Premogovniški firmi zunanji obrati ter najdlje v Gorenjevi aranžerski delavnici, razpotegnjeni po vsem Balkanu, na koncu prelevil v samostojnega kulturnega delavca v slikarski umetnosti in obrtnika v navezi z ženo. Delal je ves čas svojega življenja, razen takrat, ko se je dan ali dva klatil s prijatelji planinci po ljubljenih hribih. Odločen je bil, da bo tako vse dotlej, dokler mu ne bodo omahnile njegova nezmotljiva roka, predstava o globinski podobi in barvah narave, starin ter odtenkov človeških portretov in še zlasti karikatur (žensk z bujnimi oprsji in zapeljivimi nogami), pogostokrat z uporabo fotografskih portretov.Zapeli in igrali so mu tudi prijatelji spevovci.
Že mora biti tako, da mu je preveč dela na stara leta spodnesla sprememba v elektronske svetlobne efekte namesto klasičnih naslikanih panojev, a je tako vsaj imel čas praznovati in se enkrat temeljito posvetiti sebi in užitkom. Ko je spet stal s čopičem na odru in po malem humorno lagal, se je zavedal, da vseh resnic, kot vedo vsi okrog njega, ne sme nikoli razkriti.
