Slepe in slabovidne na poti s Triglava ujelo neurje: to je njihova zgodba (FOTO)
Prejšnji teden je kot strela z jasnega udarila novica, da so med neurjem v koči obtičali slepi in slabovidni planinci, ki so se vzpeli na Triglav. Mnogi so bili kritični, zakaj organizatorji vzpona na najvišji slovenski vrh vendar niso odpovedali, ko pa so bile napovedane tako slabe vremenske razmere. Nekateri so se celo spraševali, ali bi bilo ustrezno preveriti licence voditeljev. A kot vsaka medalja, ima tudi ta zgodba drugo plat.
Pohoda na Triglav se je udeležilo 64 planincev, med njimi je bilo 17 slepih in slabovidnih, štirje nevrorazlični in gluhi pohodnik, spremljali so jih planinski vodniki, alpinisti in spremljevalci – prostovoljci, so zapisali na spletni strani Planinske zveze Slovenije. Premagati so morali veliko kamenja, skalovja, korenin in tudi kravjih iztrebkov, na koncu pa jim jo je zagodlo vreme.
»Bila sem v transu«
Začelo se je z ne preveč sončnim vremenom, ki je bilo primerno za dolg pohod. Premagovali so višinske metre in z vsakim korakom bili bližje vrhu. In mnogim je uspelo. »Bila sem v transu. Stopala sem proti Aljaževemu stolpu. Tistemu Aljaževemu stolpu, ki sem ga od malega gledala po televiziji. Tega, za katerega si nikoli v življenju nisem drznila niti pomisliti, da bi ga kdaj prijela. Jaz že ne! In ravno jaz sem tu. Solze tečejo v potoku, ko ga objemam. Hlipam. Jaz na vrhu Triglava pri Aljažu ... Jaz, Nataša. Naslednje solze pa so bile rezervirane za slepe in slabovidne, ki so za mano in ob meni prispeli do vrha. Z vso ljubeznijo, ki jo premorem, sem jih objemala in pokala od ponosa za njih,« je svoje veselje izlila Nataša Privošnik.
V soncu smo šli gor in se vrnili v težkih razmerah, ampak srečno, je dejal Marjan Bogataj.
A niso vsi prišli do vrha. Ena od pohodnic je imela Triglav skoraj pred nosom, a so po preverjanju vremenske napovedi ugotovili, da bodo vzpon morali predčasno končati. »Kljub moji vroči želji priti na vrh, smo se nemudoma obrnili nazaj proti koči, saj sem Ludviku in Jožetu zelo zaupala in tudi mogočnosti gore in vremena ne podcenjujem. Dež in veter sta bila hitrejša od nas, a kljub temu smo se srečno vrnili v kočo. Bila sem srečna, da mi ni zmanjkalo moči in da sem pravilno ravnala, ko sem upoštevala predlog za vrnitev, tudi ko na nebu še ni bilo videti znakov za preplah.«
Po vrnitvi v kočo Planika smo naprej slekli mokra oblačila, dobesedno izlili vodo iz čevljev, se ogreli, okrepčali in se zadovoljno utrujeni kmalu odpravili k počitku.
Poročali smo, da so sestopili do Kovinarske koče v Krmi, kjer so nato zaradi podrtega drevja obstali. Izvedeli smo, da jim ni bilo hudega, razpoloženje je bilo dobro in ni jih bilo strah. Prespali so v koči, večinoma na klopeh. Zjutraj so nato tri zaradi zdravstvenih razlogov odpeljali s helikopterjem, preostale pa z avti po cesti.
Presenetil jih je vremenski preobrat
Vodnik Štefan Matjaž je dejal, da je bila tura uspešno izpeljana z vsemi vodniki, spremljevalci in usposobljenim osebjem: »Imeli smo vso potrebno opremo, vse je bilo ok. Presenetil pa nas je vremenski preobrat, težko rečem, ali pričakovan ali nepričakovan. Rad bi pa poudaril, da smo odreagirali previdno, pametno, trezno, brez panike.«
Ob tem so se zahvalili gasilcem in vsem delavcem na cesti iz Krme za hitro posredovanje in sprostitev cest za vrnitev domov, GRS Mojstrana, ki so jim dostavili zdravila in kruh za zajtrk ter civilni zaščiti za nenehno obveščanje.
