Preživel eksplozijo tanka, bo tudi slovensko zdravstvo?

TRBOVLJE – Zdravstvene tegobe tarejo ljudi različno; nekateri se z njimi rodijo, eni jih začutijo na stara leta, tisti tretji – kot je naš sogovornik, 77-letni Janez Očko iz Trbovelj – pa se z njimi spoprimejo v mladih letih in jih prenašajo vse življenje. Očko je bil kot mladenič vojak jugoslovanske armade, vojni rok je služil daljnega 1962. leta, a pozabiti ga ne more: »Na nočnem streljanju tankovske enote smo prileteli na pravo mino in eksplodirala je. Tri mesece sem bil v komi, pol leta pa v skopski bolnišnici.«

Imel pa je srečo v nesreči – iz makedonske bolnišnice je v Slovenijo prišel malo pred rušilnim skopskim potresom leta 1963. »Mogoče bi v potresu umrl,« navrže svojo pogosto misel, tako pa je prišel domov z odpustnico iz vojske in – epilepsijo: »Pogostejše napade sem imel do leta 1968, potem je bil do leta 1985 mir, nato se je spet poslabšalo.« Ko se razburi, možakarju zatrepetajo roke; sicer je zbran, bistrega uma. Natančno ve, kaj nam hoče povedati: »V bolnišnici so se problemi začeli lani. Zamenjali so se zdravniki, mladi me ne poznajo, napadi so pogostejši.«

Pogreša milejši pristop

Očko med daljšim pogovorom našteje dober ducat zdravnikov v njegovih Trbovljah in drugod, ki so se ukvarjali z njegovim zdravjem; še posebno lepe besede nameni tistim v Celju pa tudi domačemu nevrologu Marku Zupanu, ki je v lansko mnenje zapisal: »Gre za kombinacijo epilepsije in psihoorganske prizadetosti ter tudi psihogenih napadov. Že v prejšnjem izvidu sem omenil, da je zanj potreben milejši pristop.« A prav pristop je Očkova največja težava: »Obravnavajo me neprimerno,« je zatrdno prepričan.

»Ko dobim napad, ne vem, kaj se dogaja z mano. Ampak budijo me grobo in mi očitajo, da se delam bolnega,« potarna Očko in nadaljuje: »Včeraj sem imel napad in padel sem po stopnicah, z glavo butnil ob tla, da se je ulila kri.« Zaviha rokav, pod katerim je podplutba: »Poglejte, kakšno roko imam; namesto da dajo zdravilo v žilo, dajo zraven,« obrazloži oteklino. Bolj ko našteva, bolj se razburja, njegova žena Marija ga pomirja in sprašuje: »Zakaj se razburjaš?« Takrat zatrepetajo tudi roke, nato se Janez umiri in nadaljuje pripoved o težavah.
Očkove težave dodobra pozna tudi direktor trboveljskega zdravstvenega doma Denis Tomše, ki pravi, da so pritožbe pacienta posledica bolezni, pa vendar: »Vse njegove pritožbe obravnavamo kot vse druge, torej skrajno resno.« Tomše tudi pravi, da je navedbo o očitkih zaigrane bolezni osebno preveril pri reševalcih: »Z gotovostjo trdim, da osebje ZD Trbovlje ni tako ravnalo.«

Očka sicer z rešilnim avtomobilom večkrat prepeljejo tudi v Splošno bolnišnico Trbovlje in sam pove, da ob težavah (tudi z vidom) ne loči dobro obrazov ali tega, iz katere od obeh institucij ga pridejo iskat, a da sta pri njegovih napadih bolezni skoraj vedno prisotna njegova Marija in sosed. Pokaže eno od zdravniških pisanj iz splošne bolnišnice. »Potreboval sem injekcijo proti epilepsiji, zdravnica mi je dala vitamin C. To ne pelje nikamor, ne morem jim več zaupati,« se znova razburi: »To ni več humano, kar se dela pri nas. Prej dobim odgovor od predsednika Boruta Pahorja, kot pridem do direktorja!«

Rad bi razumevanje

Nato nam Očko zaupa, kaj ga vse bolj žre v duši: »Poglejte, vse zobe imam sesute od padcev, ne morem imeti zob. Ti mladi ne razumejo tega, da lahko tudi oni sami pridejo v to situacijo.« Če bi bile Očkove poškodbe posledica nestrokovnega ravnanja, nam pojasni Tomše, »bi osebno povlekel vse potrebne ukrepe za ustrezno sankcioniranje vpletenih«. Delavce nujne medicinske pomoči pa naj bi opozorili, naj bodo pri obravnavah gospoda Očka »še posebno pozorni«.

To isto, namreč pozornosti in razumevanja, pa prek časopisa prosi Očko zdravstvene delavce, ki ga obravnavajo: »Ne želim tožariti ali se pritoževati, ampak bi rad, da me razumejo, da se ne pretvarjam in da imam resnične epileptične napade.«