Po suši in plazu jim je še sneg podrl streho

PRUŠNJA VAS – »Ne pomnim, da bi v enem tednu zapadlo toliko snega naenkrat. 1,3 metra ga je, samo prejšnji četrtek ali petek ga je navrglo več kot pol metra,« je dejal Jani Petretič, ki je ob našem obisku ravno pripravljal krmo za živino. In obilica snega je na kmetiji v Prušnji vasi, obmejni vasici z vsega 11 hišami v občini Krško na vzhodnem delu Gorjancev, zahtevala svoj davek. Sneg je podrl nadstrešek ob hlevu, streha, velika 15 x 20 metrov, pa je pod seboj pokopala večino kmetijske mehanizacije: traktor, sejalnico, trosilec, silokombajn, balirko, kosilnico, zgrabljalnik, od dveh pokončnih silosov je ostal le eden …

Morali so prodati živino

»Zdaj niti reševati nimamo kaj. Moramo počakati, da se sneg stopi, potem bomo videli, kaj je uničeno. Še sreča, da večjega traktorja nisem parkiral pod nadstrešek. Sicer pa je škoda velika. Že na strehi za 25.000 evrov. Gre za leseno in železno ogrodje ter Trimovo kritino,« je našteval 35-letnik, ki je kmetijo prevzel od staršev, Ivana in Tončke. Tudi onadva še vedno rada pomagata sinu Janezu in njegovi partnerici Špeli, kolikor jima zdravje dopušča, dela pa na kmetiji tako ali tako nikoli ne zmanjka.

»V soboto zjutraj sem, ko sem šel v hlev, slišal pokanje strehe in očeta sem takoj opozoril, naj ne hodi pod nadstrešek. Potem sem se odpravil na tržnico. Še dobro, da sem jih opozoril, sicer bi lahko poročali o še večji katastrofi,« je razmišljal Jani, ki je predan kmetiji, čeprav so tam gori, na 500 metrih nadmorske višine, razmere za kmetovanje vse prej kot prijazne. Ob tem se spomni lanske suše, ki je tako zdesetkala krmo, da so morali Petretičevi občutno zmanjšati število govedi v svojem hlevu. »Prej smo jih imeli 43, zdaj pa 23. Tudi konje smo morali prodali. Lani, na primer, smo krave, ki so bile zunaj na paši, tri mesece še dodatno krmili, tako da se zalog krme ni dalo ustvariti. Čez zimo bi potreboval od 300 do 400 bal sena, vsega skupaj pa smo lahko lani naredili 120 bal. Če bi bilo leto normalno, bi lahko pripravili 300 suhih in 400 zavitih. Da pa bi jih kupil, je predrago, sploh ker so se tudi cene občutno povišale,« je razlagal Jani, ki obdeluje 40 hektarjev zemlje, svoje in v najemu, precejšen del te je tudi čez mejo.

»Mejni prehod Planina je kakšnih šest kilometrov od tukaj, sicer pa je meja že 500 metrov stran, tu gremo lahko čez le tisti, ki imamo zemljo na hrvaški strani. Polovico travnikov imamo na Hrvaškem, ena parcela tu gori pa je na slovenski strani, a moramo do nje čez mejo,« je razložila Tončka. Sicer imajo zavoljo meje vsaj nekaj prednosti; ozka in ovinkasta cesta je na primer lepo splužena, pa javno razsvetljavo imajo čez vas, celo optiko. Zaradi meje tudi policisti pogosto pridejo v te kraje, večkrat pa sem zaide tudi kak turist, ki si želi na Hrvaško in ga navigacija pelje po najhitrejši poti. »Eden je sem zašel celo z jadrnico,« se nasmehne lastnik največje kmetije v vasi.

Divjad narekuje obdelavo zemlje

Petretičevi so še lani sejali koruzo tudi tu gor. »Dva hektarja smo je imeli na hrvaški strani, v Osunji. Vsako leto smo jo ogradili in divjad ni mogla do nje, lani pa so divji prašiči podrli ograjo in se je lotili. Pa kakšno škodo delajo po travnikih! Vse razrijejo. Še pred nekaj leti divjih prašičev ni bilo veliko, le tu in tam je kakšen prišel, zdaj pa so se res namnožili, verjetno prihajajo nižje tudi zato, ker kmetje tudi čez mejo opuščajo obdelavo zemlje. Živali pa gredo za hrano. Ker imamo več manjših njiv, ne moremo vsake posebej ograjevati, zato očitno tudi mi ne bomo gor več sejali koruze,« je odločen Jani, ki se ukvarja tudi z vinogradništvom.

Ima 14.000 trt in prideluje cviček, ki ga prodaja na tržnicah v Domžalah in Komendi. A tudi v vinogradih narava vsake toliko časa pokaže svojo moč. Lani na primer je pozeba vzela od 60 do 70 odstotkov pridelka, po trgatvi pa se je v enem od vinogradov sprožil še velik plaz. Pet metrov globoko se je utrgala zemlja v dolžini kakšnih 30 metrov, potegnilo jo je skoraj en kilometer daleč v dolino. Zemlja je tako uničila del vinograda, plaz je potegnil celo glavni električni vod, zaradi česar so bili okoličani več dni brez elektrike, zemlja je s seboj odnesla tudi eno smreko, ki jo je prelomilo na pol. Območje bo nekako treba sanirati, kako, pa Jani še ne ve.
Resda je hribovski kruh trd, sploh ob zavedanju, da bi lahko država podpirala mlade, ki se odločajo ostati na višinskih kmetijah, da še obdelujejo zemljo. A Jani je kljub vsemu odločen: »Vztrajal bom in se ne bom dal. Rad imam delo na kmetiji.« In upa, da bo šel po njegovih stopinjah tudi sin, čeprav ima šele dve leti, trenutno pa ga najbolj zanimajo traktorji.