Pesnika zaradi pisem vrgli iz gimnazije
Vlada je na pobudo ministrstva za kulturo 2023. razglasila za leto pesnika Karla Destovnika - Kajuha. Letošnje leto sovpada z 79. obletnico njegove smrti, lani pa je bila 100. obletnica njegovega rojstva. Slednjo so do konca minulega leta zaznamovali dogodki v Šoštanju, Ljubljani in Trstu. V Kulturnem domu Šoštanj je decembra 2022 potekal Kajuhov festival, v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so pripravili literarni večer, v Narodni in univerzitetni knjižnici razstavo, kulturni in umetniški program Televizije Slovenija pa je obletnico zaznamoval z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića.
Nadvse zanimiva je razstava v ljubljanskem Nuku. »Ob 100. obletnici rojstva predstavljamo pesnikovo življenje in delo z obsežnim izborom fotografij, osebnih dokumentov ter rokopisov njegovih pesmi, pisem in korespondence,« so povedali v osrednji slovenski knjižnici. »Naslov razstave Čas življenja in čas smrti ponazarjata drobna ženska ura, ki jo imel pri sebi ob smrti, in stenska ura z domačije, kjer je padel v smrt. Prispodobi minljivosti življenja, ki nam vsem odšteva sekunde do konca bivanja ter vabita k razmisleku o neskončnem trajanju in nesmrtnosti v prostoru umetnosti, ki ga je Kajuh za vedno obogatil s svojo poezijo.«
Nezakonski otrok
Karel (Karol, Karli) se je kot nezakonski otrok rodil 13. decembra 1922 Mariji Vasle iz premožne šoštanjske meščanske družine. Takrat je imela razmerje z Jožetom Destovnikom, ki je izhajal iz kmečko-proletarske družine, in s tem se njena družina sprva ni sprijaznila. Tako sta se mlada dva za nekaj časa naselila v Mariboru in v Zgornjem Jakobskem Dolu v Slovenskih goricah, 14. avgusta 1923 sta se v Ljubljani poročila, se za kratek čas preselila k Destovnikovim staršem v Šoštanj, potem pa vendarle na Vasletov dom, v hotel Jugoslavija. Paru se je 18. oktobra 1924 rodil še sin Joži.
Marija je sprva materi pomagala pri vodenju restavracije, Destovnik je bil še dve leti zaposlen v šoštanjski tovarni usnja, pozneje je Marijina mati paru odstopila kavarno, ki pa sta jo opustila, pridobila dovoljenje za grosistično prodajo piva in v prvem nadstropju hotela odprla kino.
Že šolske naloge iz njegovega gimnazijskega obdobja razodevajo velik talent, pesniti je začel pod vplivom socialne lirike Seliškarja in Klopčiča, med njegove literarne vzore lahko prištejemo še Cankarja in Kosovela, v pesemski obliki pa je pogosto dobro viden tudi vpliv Majakovskega.
Karel je šel z nepolnimi šestimi leti v osnovno šolo, kjer je brez težav končal pet razredov in leta 1933 opravil sprejemni izpit za celjsko gimnazijo. Dve leti je stanoval v Celju, potem se je iz Šoštanja vsak dan v šolo vozil z vlakom. Prve štiri razrede gimnazije je izdelal z nihanji v ocenah, petega je ponavljal, k čemur je pripomogla njegova vedno bogatejša obšolska kulturna in politična dejavnost tako v Celju kot Šoštanju. Njegovi literarni začetki in sodelovanje v različnih glasilih segajo v leto 1938. Objavljal je v Mladem Prekmurcu, Srednješolcu, Novom Srednješkolcu, Mladi Sloveniji, Slovenskem poročevalcu, Slovenski mladini, Sodobnosti, Naši ženi in drugih. Drago Jeran, Peter Kalin, Blaž Burjevestnik, Matevž Pečnik, Jernej Puntar in Kajuhov Tonč so umetniška imena, pod katerimi se je skrival kot mladi literat. Prek kulturnega udejstvovanja v rojstnem kraju se je zbližal z Marijo Medved, ki je bila njegova prva ljubezen. Tako je njegova socialna poezija, za katero je navdih črpal iz kapitalistično-nemškutarskega okolja rojstnega mesta, dobila še ljubezensko razsežnost.
21 let in dva meseca je bil star, ko je umrl.
Ubila ga je nemška patrulja
Proti koncu šestega razreda gimnazije so na vlaku med vožnjo od Žalca proti Šoštanju pri Kajuhu našli pismo z ilegalno vsebino. Zaradi tega so ga 29. aprila 1940 izključili »za vselej s celjskih gimnazij zaradi sodelovanja pri širjenju komunističnih idej«. Uspelo se mu je vpisati na mariborsko gimnazijo, kjer je končal šesti razred ter vpisal sedmega in bil uspešen v prvem polletju.
Pred začetkom vojne je bil kratek čas interniran v Srbiji, ob začetku spopadov pa se je želel aktivno vključiti v obrambo domovine. Po gestapovski aretaciji se je zatekel v Ljubljano, kjer je dve leti živel kot ilegalec. V tem času so nastale njegove najbolj znane in najlepše pesmi, tudi cikel ljubezenske poezije, posvečen njegovi ljubezni Silvi Ponikvar. Njuna pretresljiva korespondenca, objavljena pod naslovom Ljubimca z Vošnjakove ulice, je postala ob izidu 2014. knjiga leta. Pesmi je med vojno objavljal v ilegalnih glasilih Naša žena, Slovenski poročevalec, Ljudska pravica, Mlada Slovenija in Glas svobode. Leta 1943 je odšel v partizane ter v kulturniški skupini s svojimi doživetimi recitacijami na javnih mitingih navduševal poslušalce in vlival pogum soborcem. Pridružil se je pohodu XIV. divizije na Štajersko in 22. februarja padel pod streli nemške patrulje v Zavodnjah blizu domačega Šoštanja. Star je bil enaindvajset let in dva meseca.
