Od revne kmetije do velike zgodbe o uspehu

MEDANA – Na domačiji Belica v Goriških brdih te dni ne diši le po martinovem, ampak tudi po pomembni obletnici. Kot da bi mu že rojenice napovedale veliko vinarsko zgodbo, se je pred 120 leti prav za praznik vina rodil Anton Mavrič - Pepo. Zaradi njegovih svetlih las ga je mama začela klicati Beličca, kmalu potem pa je Belica postalo domače hišno ime domačije, ki se je iz skromne in majhne vinogradniške kmetije razvila v izjemno priljubljeno briško gostilno s prenočišči, kjer kljub velikosti še vedno diši po domačnosti in gostoljubju.

V čast in slavo nona Pepa odslej vhodno pročelje domačije krasi prelepa, v krog oblikovana stara trta, ena od tistih, ki jih je v svojih vinogradih posadil še legendarni Bric. Pred slabim mesecem dni jo je v spomin nanj presadil njegov vnuk – gospodar in gonilna sila Belice Zlatko Mavrič.

Nono Pepo je umrl leta 1976 in kmetijo prepustil Cvetku Mavriču. Ta je po Pepovi smrti skupaj z ženo Marico začel obnavljati stare vinograde, da so leta 1992 lahko že začeli proizvodnjo lastne znamke vina – Belica. »Nono je bil poseben človek, zelo lepo je znal ravnati z domačimi živalmi. Svojega petelina je naučil, da mu je šel na roko in na glavo, potem je še zapel. Bil je kot nekakšen veterinar na vasi, kadar koli je obolela kakšna žival, so njega poklicali. Pa na gobe se je spoznal, ves čas smo imeli gobe pri hiši, tudi pozimi. Je vedno vedel, kje se da kaj dobiti,« pripoveduje Zlatkov brat Cvetan Mavrič, 65-letnik, ki je po kapi pred trinajstimi leti prevzel pomembno nalogo – varovanje vnukov.

Ob obilici dela je to zelo pomembna naloga. »Poleg tega pa še kdaj pomagam v kuhinji, če je treba, in še malo pokontroliram, ali je vse v redu,« se hudomušno nasmeje.

Včasih huda revščina

Nepredstavljiva razlika je med revno majhno kmetijo iz leta 1898 in veličastno domačijo, ki danes kraljuje na Medanskem hribu. Menda je nekoč prišel snubec prosit za roko eno od domačih hčera, pa je bil samo en stol pri hiši, tako velika revščina je vladala po Goriških brdih. Za jesti je bilo, kar so pridelali, vsega drugega pa je primanjkovalo. Mnogi Brici, tudi Mavričevi, so hodili delat v Koper ali Trst, da so preživeli.


Danes pa je domačija Belica ena največjih zgodb o uspehu, ki je že zdavnaj prestopila meje Goriških brd in postala znana med ljubitelji vina in dobre hrane po vsem svetu. Skoraj 20 družinskih članov z dušo in telesom piše to družinsko zgodbo, v ekipi so še kuharji in drugo osebje, ob vrhuncih sezone, ki traja od velike noči do martinovega, tudi študenti. Poleg domačije Belica v Medani, kjer so gostilno in svojo proizvodnjo vina pred 15 leti razširili s sobami, pršutarno, sobo za šalame (in ne salame), vinsko kletjo, trgovino in zunanjim bazenom, k Belici spada tudi Hiša Marica v Šmartnem.

Domačija že dolgo ne slovi le po odličnih vinih in hrani, ampak tudi po pršutu in šalamih; pogled na zorilnico pršutov je te dni prav veličasten. Na sušilnico šalamov pa malo manj, saj jih je zaradi velikega povpraševanja že začelo zmanjkovati.


»Leta 1992 smo odprli turistično kmetijo. Takrat smo še v stari hiši lahko ob vinu ponudili le pršut in nekaj malega kuhanih jedi. Zaradi velikega zanimanja smo se leta 2004 razširili, zgradili restavracijo in sobe, da naši gostje niso hodili k nam le jest, ampak so pri nas tudi prespali,« pripoveduje Zlatko, eden prvih ponudnikov tako imenovanega vinskega turizma. Ves čas išče nove in nove izzive. »Glavna je žena Meri, pa še ona je zdaj na skrajšanem delovnem času. Namesto 18 ur dela samo 12 ur na dan,« se pošali in pove, da počasi že prepuščata vajeti mlajšim družinskim članom.

Konjskega zoba ne manjka

Kljub razširitvam in posodobitvam ter množičnemu obisku na Belici že od skromnih začetkov vztrajajo z zelo kratkim jedilnim listom. Na njem sta vedno le dva menija, ki se zamenjata na tri dni. Jedilnike sestavljajo zgolj iz sezonskih sestavin, značilnih za Goriška brda, poudarek je na domačih mesninah, odličnih mineštrah in drugih jedeh iz sezonske zelenjave, na moki iz konjskega zoba (bela koruza) in testeninah. Če so se na začetku nad to »pičlo« ponudbo nekateri zmrdovali, je že kmalu postalo očitno, da je prav majhna, a dobra izbira to, kar gostje hočejo.


»Pred petnajstimi leti, ko smo se razširili, sem še jaz dvomil, da nam bo s tem uspelo, moji domači pa so ves čas govorili, da bomo propadli, če bomo ponujali samo dva menija. Poleg tega v naši kuhinji ne uporabljamo nobene kemije, nobenih ojačevalcev okusov, kock, raznih zadev v prahu,« nadaljuje Zlatko Mavrič, ki je tudi nesporna avtoriteta pri sestavljanju krožnikov. Ti so povsem preprosti in tudi njihov opis ne traja več minut kot v nekaterih sodobnih restavracijah. »Kuhanje ne sme biti znanost in okusi morajo biti čisti, brez dodatkov. Ne moreš okusa mesa prekriti z množico začimb! Nedavno sva bila z ženo v neki gostilni in naročila joto, pa sva dobila bučkino mineštro. Tako ne gre, jota je lahko le jota,« še doda.

Na vrsti so ta mladi

Za domačijo Belica skrbijo kar štiri družine Mavričevih, poleg Zlatka in Meri še njegov brat Cvetan z ženo Darjo ter nečak Sebastjan in nečakinja Kristina z družinama. Za vse je dovolj dela, včasih še preveč. A kot pravi Zlatko, je ravno to skrivnost njihovega uspeha – da so družina, da si vsi zaupajo, da vsi radi delajo na domačiji. »Eno leto sem nečaka Sebastjana masiral, da pusti službo pravnika, in sta z ženo prevzela Hišo Marica v Šmartnem, počasi bo treba tudi vnuke začeti uvajati v kuhinjo,« je nakazal prihodnost Belice.