Nekateri se niso videli pol stoletja in so se znova spoznavali
Tudi praznični december poln obdarovanj, ljubezni in pričakovanj, med drugimi dogodki in prireditvami, zaznamujejo tudi prisrčna in čustvena srečanja in druženja nekdanjih sošolcev, bodisi iz osnovne ali srednje šole. Spomini na desetletja nazaj, ko so še bili veliko mlajši in so skupaj gulili šolske klopi, so vedno prijetna in zanimiva, marsikje ob vnovičnem »spoznavanju« kane tudi kakšna solza. In nekaj takega je bilo tudi na srečanju sošolcev, ki so v Benediktu v Slovenskih goricah, pred pol stoletja (generacija 1966/74) zaključili tamkajšnjo osnovno šolo. Na prijetnem srečanju, pod nepisanim sloganom: Od bosih nog do sivih las, je 23 nekdanjih sošolk in sošolcev, ki so se v šolskem letu 1966/67, prvič usedlo v klopi OŠ Benedikt, ki je 58 let pozneje bistveno sodobnejša in lepša, kot je bila v njihovem času, ko so še kurili na trda goriva.
Zanj je kljub vsemu takratna šola bila najlepša na svetu, spomini pa nepozabni. Same dedke in babice, rojene davnega leta 1959, ki so po uspešnih poslovnih karierah, v zaslužnem pokoju, je v šoli sprejel aktualni ravnatelj Aljoša Bradač, ki je predstavil današnjo šolo in z zadovoljstvom ugotovil, da v šoli klub demografski krizi na podeželju, dejal, da nimajo upada otrok. Nekdanji sošolci so obiskali tudi cerkev, kjer jih je sprejel upokojeni domači župnik Ivan Zajnkovič, ki jih je pred več kot pol stoletja poučeval verouk, tokrat pa je tudi daroval sveto mašo. V zahvalo, da jim je že takrat omogočil igranje nogometa in badmintona, so priljubljenega duhovnika povabili tudi na skupno kosilo.
Srečanja, ki sta ga po več kot dvajsetih letih pripravila: Majda, Anica in Slavica, sta se udeležili tudi nekdanja učiteljica slovenščine Boža Wolf in nekdanja ravnateljica Dunja Pajnkiher, ki jih je poučevala kemijo in biologijo. To je še posebej razveselilo nekdanje sošolce, je pa jih razžalostilo, da je kar nekaj njihovih vrstnikov že mrtvih, ob tem nekateri iz različnih vzrokov niso prišli na srečanje. Ker se dolgo niso srečevali, so se nekateri morali znova spoznavati, saj se niso videli pol stoletja in več, ko so zapustili domače šolske klopi, nekateri tudi Benedikt in Slovenske gorice, ter se razpršili po Sloveniji in Evropi.
Po ogledu šole in sveti maši so se udeleženci srečanja skupaj odpravili v Gostišče na kmetiji Kaučič v bližnjem Trsteniku, kjer se je druženje nadaljevalo ob obloženih mizah. V prijetnem klepetu, ogledu posivelih črno belih fotografij in obujanju spominov je bilo še posebej zanimivo in veselo, zato so se dogovarjali, da bi srečanja poslej potekala pogosteje. Med pogovorom s prisotnimi smo izvedeli tudi, da so udeleženci srečanja večinoma poskrbeli, da imajo uspešne družine, zlasti so ponosni na svoje uspešne otroke, katerim so omogočili tudi najvišje izobraževanje in usposabljanje, za katero oni nekoč niso imeli možnosti. Njihovi otroci pa so pomembni člani skupnosti...
