POLETJE S SLOVENSKIMI NOVICAMI
Nagrado bo delila tudi z malčki v vrtcu
Poletje s Slovenskimi novicami tokrat v Belo krajino. Kordičevi se ukvarjajo z vinogradništvom in prašičerejo.
Odpri galerijo
Kordičeva sta se razveselila nagrade. FOTOgrafije: Tanja Jakše Gazvoda
»Nagrado si bomo razdelili, zdaj, v tej poletni vročini, je bodo deležni tudi otroci v vrtcu Metlika, kjer delam,« je dejala naša nagrajenka Branka Kordič iz Metlike, ki velik del prostega časa preživi v naselju Ostriž, kjer imata z možem Ilijo domačijo. Do tam pot vodi prek Radovice, in čeprav je njun drugi dom na slovenski zemlji, morata prečkati maloobmejni mejni prehod, ki so ga tik ob domačiji postavili pred 16 leti.
Pred nekaj leti so Kordičevi le dosegli, da so ob zapornicah, kjer prečkajo mejo drugi potniki, naredili poseben pas, da lahko brez kontrole pridejo do svojega dvorišča.
»V vasi Ostriž je bilo nekdaj več hiš, tudi trgovina, mesnica in gostilna, po okupaciji Italijanov pa so ti vas zažgali, zdaj je naseljena le naša hiša. Moj oče je imel včasih tu mlin, ljudje so z obeh strani meje sem nosili žito. Že v preteklosti smo imeli tudi vinograd, ki smo ga postopoma povečevali,« razlaga Ilija. Tako imajo zdaj z vinsko trto zasejane štiri hektarje površin, skupaj 16 tisoč trsov, lega na 500 metrih nadmorske višine pa je idealna za zorenje grozdja, sploh vetrc je dobrodošel, zaradi katerega je tudi manj bolezni. »Največ imamo laškega rizlinga, belega in modrega pinota in portugalke, pa tudi modro frankinjo in kraljevino, pri delih v vinogradu, na njivi in vrtu pa po svojih močeh pomagata tudi hčerka in sin. Zadnja tri leta nekaj vina pridelamo v amforah, v velikih glinenih posodah, ki so po starem izročilu vkopane v tla vinske kleti. V amfore je treba dati specljano grozdje, ki v tej posodi stoji od 6 do 8 mesecev, notri tudi zavre, potem pa vino zori eno leto še v lesenem sodu. Tako vino ima svoj čar,« je razlagal Ilija.
Življenje ob slovensko-hrvaški meji je močno zaznamovalo tamkajšnje prebivalce, bližina meje pa jih vedno znova postavlja pred nove izzive, celo to se dogaja, da morajo na slovenski zemlji dokazovati, da živijo v Sloveniji. V Ostrižu Kordičevi gojijo tudi pujse krškopoljce, kakšnih 30 jih je zdaj v svinjaku in na prostem, njihovo domovanje je tik ob mejnem prehodu.
Kljub obilici dela pa naša nagrajenka najde čas tudi za branje, tako Slovenskih novic kot Dela, Nedela, Suzy in One Plus. Občasno pošlje tudi kak nagradni kupon in zdaj ji je prinesel srečo tisti, ki ga je izpolnila prek spleta. Pijač Teekanne in Dana, začimb Kotanyi, darilnega bona Anton (Meso Kamnik) in praktičnih nagrad Slovenskih novic sta se Kordičeva razveselila, Ilija pa je ob tem hudomušno pripomnil: »Vino imamo, zdaj imamo pa še vodo in sok.«
»Vino imamo, zdaj smo dobili še vodo in sokove,« se je pošalil Ilija.
Pred nekaj leti so Kordičevi le dosegli, da so ob zapornicah, kjer prečkajo mejo drugi potniki, naredili poseben pas, da lahko brez kontrole pridejo do svojega dvorišča.
»V vasi Ostriž je bilo nekdaj več hiš, tudi trgovina, mesnica in gostilna, po okupaciji Italijanov pa so ti vas zažgali, zdaj je naseljena le naša hiša. Moj oče je imel včasih tu mlin, ljudje so z obeh strani meje sem nosili žito. Že v preteklosti smo imeli tudi vinograd, ki smo ga postopoma povečevali,« razlaga Ilija. Tako imajo zdaj z vinsko trto zasejane štiri hektarje površin, skupaj 16 tisoč trsov, lega na 500 metrih nadmorske višine pa je idealna za zorenje grozdja, sploh vetrc je dobrodošel, zaradi katerega je tudi manj bolezni. »Največ imamo laškega rizlinga, belega in modrega pinota in portugalke, pa tudi modro frankinjo in kraljevino, pri delih v vinogradu, na njivi in vrtu pa po svojih močeh pomagata tudi hčerka in sin. Zadnja tri leta nekaj vina pridelamo v amforah, v velikih glinenih posodah, ki so po starem izročilu vkopane v tla vinske kleti. V amfore je treba dati specljano grozdje, ki v tej posodi stoji od 6 do 8 mesecev, notri tudi zavre, potem pa vino zori eno leto še v lesenem sodu. Tako vino ima svoj čar,« je razlagal Ilija.
Življenje ob slovensko-hrvaški meji je močno zaznamovalo tamkajšnje prebivalce, bližina meje pa jih vedno znova postavlja pred nove izzive, celo to se dogaja, da morajo na slovenski zemlji dokazovati, da živijo v Sloveniji. V Ostrižu Kordičevi gojijo tudi pujse krškopoljce, kakšnih 30 jih je zdaj v svinjaku in na prostem, njihovo domovanje je tik ob mejnem prehodu.
V vasi Ostriž je bilo nekdaj več hiš, tudi trgovina, mesnica in gostilna, po okupaciji Italijanov pa so ti vas zažgali, zdaj je naseljena le naša hiša.
Kljub obilici dela pa naša nagrajenka najde čas tudi za branje, tako Slovenskih novic kot Dela, Nedela, Suzy in One Plus. Občasno pošlje tudi kak nagradni kupon in zdaj ji je prinesel srečo tisti, ki ga je izpolnila prek spleta. Pijač Teekanne in Dana, začimb Kotanyi, darilnega bona Anton (Meso Kamnik) in praktičnih nagrad Slovenskih novic sta se Kordičeva razveselila, Ilija pa je ob tem hudomušno pripomnil: »Vino imamo, zdaj imamo pa še vodo in sok.«
