Legendarni igralec Jurij Souček praznuje 90. rojstni dan.

LJUBLJANA – »Celo noč sem imel prižgan radiator,« nas je posvaril veliki Jurij Souček, ki danes praznuje 90 let. Ker pa je zgodnjespomladansko sonce izenačilo, če že ne preseglo toplino, ki je razsajala pri Součkovih doma, je bilo naravnost idealno.

Pravzaprav se je že zaradi njegovega prepoznavnega glasu zdelo vse tako znano in prijetno. Ljudje še vedno obračajo glave, kadar zaslišijo njegov glas. Biti ob tako markantnem gledališkem človeku je pač privilegij.

Biti ob živi zgodovini gledališkega časa, ki je ustvaril vsaj 150 gledaliških in še 600 radijskih vlog, ob velemojstru komorne igre in pionirju avantgardnega in eksperimentalnega teatra pri nas, biti ob legendi vseh legend slovenske sinhroscene, ki je svoj glas posojal nešteto animiranim junakom, ne nazadnje zanetil generacijo Pipija in Melkijada (ki nam medtem piše zakone), v človeku zbudi obilo treme in spoštovanja.

Na las podobno se je menda pred 70 leti počutil Souček, ko je vstopil v Dramo in so se pred njim pojavile same igralske veličine, ob katerih se je lahko samo učil in jih spoštljivo opazoval. Znašli smo se pri večnem uporniku, ki je premikal meje slovenskega gledališča in ostal (najbrž tudi zaradi tega) večino časa prezrt: »Vedno sem bil član kluba prezrtih, prvak druge zasedbe!«

Borštnikov prstan, na katerega je resnično ponosen, je dobil šele takrat, ko si ga zaradi artritisa niti ni mogel več natakniti, za Prešernovo nagrado pa pravi, da je bil nekajkrat resda predlagan, a je bil enkrat premlad in drugič prestar. Do danes je ni dobil, kar je svojevrstna sramota slovenske kulturne birokracije.

Leta 1994, ko je končno le dobil največje stanovsko priznanje Borštnikov prstan, je bil že pet let v penziji. Takrat je brez dlake na jeziku povedal: »Zdaj sem neobremenjen, nisem več v institucijah, nikoli se jim nisem znal podrediti, nismo se mogli vedno ujeti, utesnjevali so me, zato sem bil vedno uporniški, zmeraj sem hotel nekaj sam, nekaj po svoje in drugače. Zato se tudi nisem mogel povsem uveljaviti.

Ansambel si vedno izbere nekoga, da gre za njim, tega nisem bil sposoben, to mi gre na živce. Naučil pa sem se predvsem, da ne smeš biti nestrpen. To pa je za nas, horoskopske ovne, grozno težko.« Souček je namreč zapriseženi sovražnik diletantizma.
 

V Mariboru je našel svojo vilo

Nenadoma je pri Součkovih zazvonil telefon, »Kaj se godi,« je povprašal slavljenec, še vedno občutno aktiven in iskan. Sredi telefonskega pogovora je pristopila Součkova vila Milena Morača. Poznata se že 40 let. Operna diva je bila še na akademiji, ko je nastopila v avantgardni operi Darijana Božiča Lizistrata, ki jo je v Mariboru režiral Souček.

Konec 70. let je v Drami razsajala huda kriza. Časi jim niso bili naklonjeni, zato jo je Souček za nekaj let mahnil na svobodo. Bilo je pri legendarnem Šikerju, ko je preskočila iskrica, elektrika, ki ne bo nikdar ugasnila.

»Kdo je že Čeh?!« je v tistem radovedno planil Souček in v hipu razdrl naš pogovor z vrhunsko sopranistko. »Ti in najina Hana!« se je golemu dejstvu toplo nasmehnila njegova Milena. Ob Hani ima Souček iz prejšnjih zvez še tri otroke, Igorja, Roka in Jurko. Trenutno ga najbolj razveseljuje vnukinja Lejla, ki še kako rada raztrosi svoje igračke po dnevni sobi in jih mora potem dedek Jurij kar naprej spravljati v red.

»Komaj tri leta ima, pa si na telefončku že sama pripravi pravljico, tudi reklame zna že preskočiti,« je kar malo zavil z očmi. Tehnologija je ne nazadnje spremenila tudi gledališče. »Zdaj je vse bolj površinsko, fizično, v modernem teatru je lahko vsakdo domala vse,« je strnil. »Včasih, veš, se je igralo na način hipnoze, dolgih pavz in pogledov, na čustva in solzo, junak je pol ure hodil od enega do drugega konca odra.« To so bili še časi Ivana Levarja, Edvarda Gregorina, Branka Gavelle, ki so pomembno vplivali nanj.

Čeha, natančneje Moravana, če se vrnemo, sta bila njegova oče Jan in mama Magdalena. Bila sta v skupini Čehov, ki so prišli po prvi vojni postavit na noge ljubljansko industrijo. »Oče je bil vodja obrata v Pletenini.« Souček vse odtlej živi v neposredni bližini: rojen je bil v moščanskem območju, ki se mu reče Pod ježami, pri desetih letih so se preselili v zeleno oazo sredi Kodeljevega.


Čeprav starši nikakor niso bili navdušeni nad željo, da bi postal igralec, so ga, ker so vsako nedeljo hodili v Šentjakobsko gledališče, kjer so imeli Čehi svoje združenje, pravzaprav nehote že zelo zgodaj usodno okužili prav s teatrom.
 

Na komandantovem konju

Souček je strasten sogovornik. Vmes bi skoraj pozabili, da ima 90 let, tako mladostno je deloval. Članek bo le kapljica v morju, Jurijevo življenje je namreč za debelo knjigo. »Ah, probaj ujeti moj stil, naj bo humorno. Avtoriziral ne bom, tako ali tako se mi je pokvaril računalnik, tudi zato že komaj čakam na svoj rojstni dan, da končno dobim novega,« se je na široko zasmejal.


V njegovi knjigi bi morala biti gotovo tudi anekdota iz leta 1945, ko je na konju osvojil Brdo pri Kranju. »V vojsko sem šel že pri 16 letih. Bil sem majski hrošč, vojaško uniformo sem namreč oblekel 15. maja. Ker so kmalu ugotovili, da sem rojen igralec, sem se moral udeležiti mitinga na Golniku. Iz kasarne v Predosljah sem se odpravil kar z biciklom in kitaro. Imel sem skeč. Tam pa je bil tudi komandant Vesel, ki je prišel s konjem. Ker se je začela pred njim topiti neka poveljnica, se mu nazaj v kasarno niti približno ni mudilo. 'Ali znaš jahat?' me je vprašal. Takoj sem se spomnil na Karla Maya in na njegove pustolovske knjige ter odločno prikimal. 'Pusti tu bicikel in odjahaj s konjem v kasarno,' mi je zaukazal.«

Toda Souček je tedaj sploh prvič splezal na konja, poimenoval ga je kar po vinetujevsko Hatatitla. Komandant je štirinožno žival le še udaril po nogi in konj jo je silovito z mladim vojakom na sebi ucvrl. »Očitno je že vedel, kam, saj jo je urezal kar čez njive, si vmes privoščil obilo repe in sočne detelje, tu in tam pomulil travo, jaz pa sem mu ves čas, kot kakšen Karl May, ponavljal in ga rotil, 'ne ga srat, samo ne ga srat'.


Končno je žival vrh klanca zagledala kasarno: »Jezus Kristus, ti povem, kako je zagalopiral, bilo je tako divje, da je oni komajda uspel dvigniti rampo, midva s Hatatitlo pa sva se ustavila šele v hlevu.« Naš devetdesetletnik je tedaj še zavzdihnil: »Še dobro, da sem živ ostal …«