Kovači ne marajo sonca (FOTO)

Dober ducat jih je prišlo, s seboj so pripeljali nakovala in kladiva, kovaške mehove ter koks in oglje. Potem se je začela značilna pesem kladiv, ki so udarjala po razgretem železu.

Kovaštvo počasi izumira, saj je v Sloveniji le še 85 ljudi, ki opravljajo to dejavnost, pa še ti so večinoma specializirani le za nekatera dela. Tako poznamo podkovno, umetnostno in orodno kovaštvo. Malo je še rok, ki znajo izdelati lemež in podkovati konja.

Naši predniki so se že zelo zgodaj srečali z železarsko tradicijo. Na območju današnje Slovenije je že od antike delovalo veliko manjših topilnic železa, od prve polovice 16. stoletja pa tudi velikih fužin. Že Janez Vajkard Valvasor je ob opisu fužine v naselju Sava zapisal: »Zaradi dobrih kovin, zlasti železa in jekla, je Kranjska od pradavnih časov znamenita.«

Kovači, ki so vajeni trdega dela in vročine, so tokrat le nekoliko potarnali nad soncem, ki ni ravno njihov prijatelj. »Kovači ne maramo sonca, ker potem ne vidimo prave barve razbeljenega železa. Zato so bile včasih kovačije temne, da so stari lažje delali,« je dejal Franc Bizovičar iz Hotovelj pri Poljanah nad Škofjo Loko.

Iz Komende je na srečanje prišel kovač Milan Šinkovec in nam povedal, da ga že od otroštva veseli ročno delo. Sprva je delal kot orodjar, leta 2001 pa se je začel ukvarjati s kovaštvom. »Že oče se je ukvarjal s tem, delal je okenske rešetke oziroma gavtre, kot pravimo. Pri delu sem mu zelo rad pomagal. Zelo sem bil vesel, da sem lahko stal pri ognju in mu držal železo. Že več kot dve desetletji se ukvarjam z umetnim kovaštvom, delam pa balkonske ograje in razna vrata, zdaj pa grem bolj v umetniško smer. Ustvarjam razne figurice, kjer se izrazi ročno kovanje, torej delam brez kakršnega koli električnega orodja. Tako kot pred sto in več leti, ko niso imeli drugega kot kladiva, sekača, nakovala in ognja.«

Srečanja na Gradišču se je udeležil tudi Saša Pavlin iz Komna. Je svojevrstni kovač, saj je po poklicu inženir oblikovanja, in je poklicno znanje združil z umetnostnim kovanjem. »Poleg rednega dela, to je izdelovanja ograj in drugih kovaških predmetov, me zelo zanimajo še muzejski izdelki,« pravi Pavlin. »Nekaj posebnega so moje ključavnice, ki so prav take, kakršne so kovali nekoč za grajska vrata. Zanimivo, skoval sem tudi čisto prave cokle, ki so kot lesene, a bi bile za hojo več kot pretežke in neudobne.«

Iz Slovenj Gradca je v idilično pokrajino ob cerkvi sv. Miklavža prišel Vlado Zupančič, umetnostni kovač z dolgoletno tradicijo. »Obrt imam že več kot 30 let, imam pa status umetnostnega obrtnika in s tem se tudi preživljam,« se je predstavil. »Že od mladih nog me je navduševalo oblikovanje, zato sem se odločil za kovinarsko šolo in se začel ukvarjati s kovanjem. Zdaj delam samo umetnostne kovaške stvari, gre pa za izdelke za opremo hiš, cerkva, lokalov in podobno. Delam tudi kovano pohištvo, kljuke za vrata, tako rekoč vse. Samo čudimo se lahko, koliko kovaških izdelkov lahko nastane izpod človeških ustvarjalnih rok. Vesel sem, da sem pred petimi leti dobil zlato vitico, najvišje priznanje Obrtne zbornice Slovenije na področju umetnostne obrti oziroma rokodelstva.«

Zanimiv nastop je pripravil Tomaž Tekavec iz podjetja Kovaštvo Tomtek iz Stare Cerkve: »Imamo srednjeveško kovačijo, hodimo pa po gradovih po Evropi, kjer prikazujemo svojo kovaško dejavnost. Drugo kovačijo imamo v Ljubljani. Sicer smo specializirani za izdelavo kuhinjskih in lovskih nožev ter drugih rezil po naročilu. Prav tako izdelujemo razne unikatne skulpture. Začel sem tako rekoč iz nič, saj v družini ni bilo kovaške tradicije. Torej sem samouk, v veliko pomoč pa mi je bila razna literatura. Izvajamo tudi večje projekte, kakršna je bila prikolica za gostilno Stari pisker iz Celja, ki jo uporabljajo za peko na terenu.« Zanima nas, kakšen je danes odnos ljudi do nožev. »Vse bolj spoznavajo, kaj pomeni imeti dober nož. To tudi pomeni, da so pripravljeni odšteti nekaj več denarja za kakovosten kuhinjski nož, ki je ročno izdelan. Temu se pridružujejo tudi chefi, ki spoznavajo razliko med noži, kupljenimi v trgovini, in takimi, ki jih delamo pri nas. Za dober nož je potreben dober material, pravilno toplotno obdelan, nož pa mora biti dovolj tenak, da služi svojemu namenu.«

Še o organizaciji: srečanje kovačev je pripravilo Turistično društvo Lavričeva koča Gradišče. Koča je nekdaj slovela po svojih posebnostih, a je bila zdaj zaprta, kovači pa so se morali znajti, kakor so vedeli in znali. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi poskrbel za njih in za obiskovalce. Tudi za žejo in lakoto. Ob siceršnjem izpadu številnih dogodkov je prav škoda, da se organizatorji niso bolje pripravili na srečanje in privabili več obiskovalcev.