Jamo je odkrilo kar sedem Francetov

Francetova jama v Mali Gori pod Seljanom, na poti do Svete Ane (887 metrov), je skrit, sicer svojčas raziskan, a od leta 1985 zobu časa prepuščen biser Ribniške doline, ki naj bi se ji vendarle obetali lepši časi. A le če bodo znali in zmogli skupaj stopiti tako lokalna skupnost, člani jamarskega in Turističnega društva Ribnica, svoj delež naj bi primaknila še Jamarska zveza Slovenije. Vsem so bili pripravljeni prisluhniti in izdatno pomagati tudi najemniki Jamarskega doma, ki sicer dobiva lično podobo, primerljivo z večjimi turističnimi postojankami v Sloveniji.

Rezine za ocenjevanje Foto: Matevž Petrovič

Po dveletnem premoru

»Temu okolju smo želeli dodati novo vsebino, ki nam jo je sicer podarila narava, a so birokratske ovire previsoke,« je bil ob pogledu na vhod v pet metrov globoko jamo vsega naveličan gospodar Matjaž Mrhar. Jama z okolico je poleg edukativne vsebine lahko izhodiščna točka za obiske bližnjega spomenika Tigr, brezna Žiglovca, Svete Ane, Grmade, Travne gore. Zanimiv je podatek, kako je Francetova jama dobila ime. Najprej so jo hoteli poimenovati Ježevka, takrat je bil namreč lastnik parcele, na kateri je jama, France Klun - Jež. Ker pa je bilo v letih po drugi svetovni vojni med ribniškimi jamarji, ki so jamo odkrili in se vanjo spustili, kar sedem Francetov, so jo poimenovali Francetova jama.

Leta 1957 je bilo uradno ustanovljeno Društvo za raziskovanje jam Ribnica, ki je odkupilo parcelo, na kateri je jama. Tri leta pozneje je bila uradno registrirana, uredili so dostop in v neposredni bližini zgradili prvi jamarski dom na območju nekdanje Jugoslavije. Tisti, ki so svojčas tja hodili sproščat telo in duha, se spominjajo, da je skozi goste veje smrekovih debel od daleč omamno dišalo po mesnih dobrotah, ki so se cvrle na žaru. A le za kratek čas. Šele Mrharjeva kuharska ekipa je obudila spomine na gastronomske priboljške davne preteklosti, z ocenjevanjem doma pridelanih in posušenih svinjskih pridelkov. Naj špeh po dveletnem premoru znova zadiši, je dejal Matjaž, ko je odpošiljal vabila za udeležbo na že peto ocenjevanje mesnate slanine, ki postaja vse bolj uporaben in zdravju koristen suhomesni izdelek v prehrani.

Z leve: Matjaž Mrhar, Pavle Šauer in Franc Zbačnik Foto: Matevž Petrovič

Pomembni so začimbe in sušenje

»V začetku nas je poučeval, saj je dogodek pravzaprav izobraževalni, prof. dr. Stanislav Renčelj, eden največjih strokovnjakov za mesnine, ki je bil predsednik komisije, zadnji dve leti pa je ta vloga prepuščena meni. Seveda sledimo njegovim navodilom, še posebno pravilniku o ocenjevanju, ki izpostavlja zunanji videz, barvo in prerez, teksturo, vonj, okus oziroma aromo špeha. 24 vzorcev je šlo skozi rešeto petčlanske komisije, seštevek vseh parametrov pa je pokazal, da so bila odstopanja med njimi neznatna,« je ob podelitvi nagrad razložil Franc Zbačnik. Nekaj pomanjkljivosti iz prejšnjih let so le ugotovili.

Debeline špeha, tri centimetre, ki je najbolj primerna za ocenjevanje, se pridelovalci sicer držijo, nihanja pa se kažejo pri soljenju, pri nekaterih celo pri sušenju. Po oceni komisije je bila večina vzorcev zelo dobrih, zlato priznanje jih je prejelo šest. Največ točk so prisodili špehu, ki ga je prinesel Pavel Šauer iz Črnega Potoka pri Kočevju, drugo mesto je zasedel Tomaž Lušin iz Zapotoka, tretje pa Anton Žuk iz Konca vasi. »Pot od surovega mesa do kakovostnega špeha, poltrajnega suhomesnega izdelka, ki se ga pridobi s postopkom termične obdelave in pasterizacije, je dolga. Seveda se začne z izbiro velikosti pujsa, zelo pomembno je, preden se odločiš za nakup, če ga že ne rediš doma, da nekaj več izveš o krmilih, ki jih uporabljajo rejci. Tudi v postopku priprave je skrito veliko odtenkov, zlasti glede začimb, pomembno je sušenje,« je pojasnjeval Šauer, ki je že dvakrat prejel največ točk za svoj kos špeha. In nagrajenega, tako kot vsi drugi, v tenki rezini zrezal za pokušino. S kruhom in čebulo.

»Zakaj smo začeli organizirati tekmovanje oziroma ocenjevati špeh? Najprej seveda za zabavo, kasneje pa tudi zares,« je dejala Andreja Florjan, članica organizacijskega odbora, in med pokušino namignila, da jih tako množičen obisk, predvsem jedcev, opogumlja, da bodo prihodnje leto to ocenjevanje naredili še bolj prepoznavno, tudi s tekmovanjem v peki kruha na tradicionalen način.