OSTALI SO LE SPOMINI
Jakopičev paviljon je odnesla proga
Pred 110 leti so v Tivoliju v Ljubljani zgradili prvi umetnostni paviljon, kljub protestom pa so ga konec leta 1961 porušili zaradi železniške proge.
Odpri galerijo
Slavnostno odprtje je bilo 12. junija 1909.
V začetku aprila je minilo 150 let od rojstva slikarja Riharda Jakopiča, mojstra slovenskega impresionizma, mineva pa tudi 110 let, odkar so v Tivoliju v Ljubljani zgradili Jakopičev paviljon.
Na začetku Lattermanovega drevoreda v Tivoliju so torej zgradili prvi umetnostni paviljon in ga poimenovali Jakopičev, brezplačno ga je načrtoval arhitekt Maks Fabiani v letu 1908. Zgradilo ga je stavbno podjetje Gustav Tönnies leta 1909. Slovensko umetnostno razstavišče so postavili ob vhodu v park Tivoli, severozahodno od današnje Moderne galerije.
Kot pravi doc. dr. Lara Slivnik, je ljubljanski župan Ivan Hribar spomladi 1906 prvi predlagal ureditev umetnostne galerije in muzeja na Ljubljanskem gradu, vendar zamisel ni bila uresničena. Jeseni tistega leta je Jakopič predstavil zamisel o stalnem umetnostnem razstavišču, narodni galeriji in slikarski šoli v Ljubljani, ki bi s tem postala »središče umetniškega življenja na slovenskih tleh«.
Ker mesto ni pokazalo zadostnega zanimanja za postavitev umetnostnega razstavišča, je po nekaj neuspelih zahtevah ponudil, da ga zgradi na lastne stroške in z lastnimi močmi, vendar na občinski zemlji. Jakopič je sam financiral gradnjo objekta, saj je bil prepričan, da umetnik potrebuje stalni stik z javnostjo.
Jakopič je tako 19. julija 1908 vložil prošnjo za najem zemljišča, travnik na zahodni strani železniške proge, na desni strani Lattermanovega drevoreda. V njej je napisal, da hoče zidati »provizorno poslopje – paviljon – za prirejanje rednih umetniških razstav, za stalne razstave,« del prostorov pa da hoče uporabljati za slikarsko in risarsko šolo, in dodal približno obliko in obseg paviljona, še danes ohranjeno najstarejšo skico paviljona, in sicer s svinčnikom na prozornem papirju narisan načrt, ki je podpisan z žigom arhitekta Maksa Fabianija. Mestni občinski svet je predlogu 21. julija 1908 ugodil in dal Jakopiču zemljišče v desetletni najem.
Slikar Jakopič je arhitekta Maksa Fabianija dobro spoznal ob pripravah na Imperialno kraljevo avstrijsko razstavo leta 1906, ki so jo pripravili v Londonu. Za gradbeno dovoljenje za provizorični umetniški paviljon je Jakopič zaprosil že 30. julija, a se načrti, ki jih je gotovo dodal, niso ohranili. Na komisijskem ogledu stavbišča, ki je bil 25. septembra 1908, so določili, »da mora graditelj dvigniti tla stavbe za en meter nad ravnjo zemljišča, ki je bilo precej močvirno, da mora urediti stranišča na izplakovanje, greznico, zgraditi mostiček prek jarka ob drevoredu, urediti okolico in podobno«.
Lara Slivnik pravi, da so se ohranili trije različni načrti in štiri skice pročelja provizoričnega umetniškega paviljona, kakor so ga na začetku poimenovali. »Poleg že omenjene skice ob prošnji za najem zemljišča je tudi vse preostale načrte paviljona brezplačno izdelal arhitekt Maks Fabiani. Paviljon so zgradili po tretji različici načrta, od oktobra 1908 do maja 1909 ga je gradilo stavbno podjetje Gustav Tönnies. Nadzor nad gradnjo je vodil kar načrtovalec paviljona, arhitekt Maks Fabiani,« dodaja Slivnikova.
Slavnostno odprtje je bilo 12. junija 1909 s 3. slovensko umetniško razstavo, sodelovalo je 22 umetnikov s 172 slikami in 20 kipi. Naslednje leto je Jakopič v njem organiziral pregledno razstavo 80 let upodabljajoče umetnosti na Slovenskem.
Slivnikova o stavbi razlaga: »Tloris je bil zasnovan osno simetrično, kot pritlična stavba s šestimi med seboj skoraj neodvisnimi prostori različnih višin. Konstrukcija je bila lesena, polnjena z lahko opeko. Različne višine prostorov so zahtevale razgibano streho, ki je bila krita z betonskimi ploščami, in kar tri kupole, ki so bile krite s kovino. Prvi načrti kažejo na podkleteno zgradbo, vendar so zaradi močvirnega zemljišča misel opustili in postavili pritlični objekt. Celotna površina razstavnih prostorov v paviljonu je bila 224 kvadratnih metrov, skupaj s sobo za slugo in sanitarijami pa 260 kvadratnih metrov.«
Čeprav je Fabiani paviljon načrtoval kot začasen objekt, ima podobne stilne značilnosti kakor preostala Fabianijeva dela iz tistega časa v Ljubljani. Ob stoti obletnici postavitve Jakopičevega paviljona (1909.) v ljubljanskem Tivoliju je spet postalo zanimivo vprašanje o njegovi ponovni postavitvi. Kljub Fabianijevi kakovostni rešitvi se zdi postavljati paviljon po starih načrtih danes, v 21. stoletju, nesmiselno.
»Ne zaradi razvoja arhitekturnega sloga, temveč predvsem zaradi novih funkcij, ki jih ima umetnostno razstavišče v parku danes, zaradi nove tehnologije materialov, novega načina gradnje. Če v Tivoliju potrebujemo umetnostni paviljon, naj bo ta uporaben in grajen po najnovejših zahtevah tako arhitekturne in gradbeniške stroke kot tudi s programom, ki bo ustrezal 21. stoletju. Le tako bo lahko zaživel polno in ne bo osamljen in zanemarjen čakal novih umetnostnih zanesenjakov,« meni Slivnikova.
Na začetku Lattermanovega drevoreda v Tivoliju so torej zgradili prvi umetnostni paviljon in ga poimenovali Jakopičev, brezplačno ga je načrtoval arhitekt Maks Fabiani v letu 1908. Zgradilo ga je stavbno podjetje Gustav Tönnies leta 1909. Slovensko umetnostno razstavišče so postavili ob vhodu v park Tivoli, severozahodno od današnje Moderne galerije.
Sam financiral gradnjo
Paviljon je bil lep primer secesijske arhitekture, zgrajen kot začasna zgradba z leseno konstrukcijo. Postal je središče sodobne slovenske likovne umetnosti in to ostal do odprtja Moderne galerije leta 1948 oziroma do zadnje razstave leta 1961 in porušitve paviljona leta 1962 zaradi premika trase železniške proge. Kjer je stal, zdaj v njegov spomin stoji Jakopičev spomenik.Pionir slovenskega impresionizmaRihard Jakopič se je rodil 12. aprila 1869 v Ljubljani, umrl je 21. aprila 1943. Njegov oče, Franc Jakopič, je bil premožen trgovec, Rihard pa najmlajši od osmih otrok. Po realki je študiral na dunajski akademiji likovnih umetnosti in v Münchnu v šoli Antona Ažbeta. Po vrnitvi v domovino je leta 1907 skupaj z Matejem Sternenom odprl zasebno slikarsko šolo. Bil je osrednja osebnost slovenskega slikarstva v prvi polovici 20. stoletja, vodilni slovenski impresionistični slikar, pokrovitelj umetnosti, teoretik in pobudnik za nastanek Narodne galerije. Impresionistični slog slikanja so poleg njega izoblikovali sodobniki Matej Sternen, Matija Jama in Ivan Grohar. Leta 1900 je bil soorganizator prve slovenske umetniške razstave, tri leta zatem pa soustanovitelj umetniškega društva Sava, znotraj katerega je s stanovskimi kolegi impresionisti pripravil razstavo na Dunaju. Velja za pionirja slovenskega impresionističnega slikarstva.
Kot pravi doc. dr. Lara Slivnik, je ljubljanski župan Ivan Hribar spomladi 1906 prvi predlagal ureditev umetnostne galerije in muzeja na Ljubljanskem gradu, vendar zamisel ni bila uresničena. Jeseni tistega leta je Jakopič predstavil zamisel o stalnem umetnostnem razstavišču, narodni galeriji in slikarski šoli v Ljubljani, ki bi s tem postala »središče umetniškega življenja na slovenskih tleh«.
Ker mesto ni pokazalo zadostnega zanimanja za postavitev umetnostnega razstavišča, je po nekaj neuspelih zahtevah ponudil, da ga zgradi na lastne stroške in z lastnimi močmi, vendar na občinski zemlji. Jakopič je sam financiral gradnjo objekta, saj je bil prepričan, da umetnik potrebuje stalni stik z javnostjo.
Zemljišče je dobil v najem
Spominska razstava slikarja Nikolaja Pirnata leta 1954
Slikar Jakopič je arhitekta Maksa Fabianija dobro spoznal ob pripravah na Imperialno kraljevo avstrijsko razstavo leta 1906, ki so jo pripravili v Londonu. Za gradbeno dovoljenje za provizorični umetniški paviljon je Jakopič zaprosil že 30. julija, a se načrti, ki jih je gotovo dodal, niso ohranili. Na komisijskem ogledu stavbišča, ki je bil 25. septembra 1908, so določili, »da mora graditelj dvigniti tla stavbe za en meter nad ravnjo zemljišča, ki je bilo precej močvirno, da mora urediti stranišča na izplakovanje, greznico, zgraditi mostiček prek jarka ob drevoredu, urediti okolico in podobno«.
Paviljon odkupilo mestoPostavitev paviljona je bila na začetku 20. stoletja precej tvegano dejanje, a Rihard Jakopič je to zmogel, čeprav se je soočal s precejšnjimi finančnimi težavami. Zaradi pomanjkanja denarja je leta 1923 paviljon odkupilo mesto in ga namenilo za društvo Narodna galerija. Leta 1954 so ga prenovili, decembra 1961 in januarja 1962 pa so ga kljub protestom zaradi gradnje železniške proge porušili.
Lara Slivnik pravi, da so se ohranili trije različni načrti in štiri skice pročelja provizoričnega umetniškega paviljona, kakor so ga na začetku poimenovali. »Poleg že omenjene skice ob prošnji za najem zemljišča je tudi vse preostale načrte paviljona brezplačno izdelal arhitekt Maks Fabiani. Paviljon so zgradili po tretji različici načrta, od oktobra 1908 do maja 1909 ga je gradilo stavbno podjetje Gustav Tönnies. Nadzor nad gradnjo je vodil kar načrtovalec paviljona, arhitekt Maks Fabiani,« dodaja Slivnikova.
Potrebujemo nov umetnostni paviljon?
Bil je vodilni slovenski impresionistični slikar.
Slivnikova o stavbi razlaga: »Tloris je bil zasnovan osno simetrično, kot pritlična stavba s šestimi med seboj skoraj neodvisnimi prostori različnih višin. Konstrukcija je bila lesena, polnjena z lahko opeko. Različne višine prostorov so zahtevale razgibano streho, ki je bila krita z betonskimi ploščami, in kar tri kupole, ki so bile krite s kovino. Prvi načrti kažejo na podkleteno zgradbo, vendar so zaradi močvirnega zemljišča misel opustili in postavili pritlični objekt. Celotna površina razstavnih prostorov v paviljonu je bila 224 kvadratnih metrov, skupaj s sobo za slugo in sanitarijami pa 260 kvadratnih metrov.«
Čeprav je Fabiani paviljon načrtoval kot začasen objekt, ima podobne stilne značilnosti kakor preostala Fabianijeva dela iz tistega časa v Ljubljani. Ob stoti obletnici postavitve Jakopičevega paviljona (1909.) v ljubljanskem Tivoliju je spet postalo zanimivo vprašanje o njegovi ponovni postavitvi. Kljub Fabianijevi kakovostni rešitvi se zdi postavljati paviljon po starih načrtih danes, v 21. stoletju, nesmiselno.
224 kvadratnih metrov je bila površina razstavnih prostorov v paviljonu.
»Ne zaradi razvoja arhitekturnega sloga, temveč predvsem zaradi novih funkcij, ki jih ima umetnostno razstavišče v parku danes, zaradi nove tehnologije materialov, novega načina gradnje. Če v Tivoliju potrebujemo umetnostni paviljon, naj bo ta uporaben in grajen po najnovejših zahtevah tako arhitekturne in gradbeniške stroke kot tudi s programom, ki bo ustrezal 21. stoletju. Le tako bo lahko zaživel polno in ne bo osamljen in zanemarjen čakal novih umetnostnih zanesenjakov,« meni Slivnikova.
