FOTO: Ko zagledajo gasilski avto, tečejo domov

IZOLA – Osemnajstega avgusta zvečer je tričlanska družina iz Izole ostala brez doma. V požaru, ki je izbruhnil zaradi kratkega stika, so rešili gola življenja, par superg in tri vrečke.

Štiridesetletna Martina Mejak se je odpravljala na delo, ko je v stanovanju, kjer je bila s psičko Mišo in psičkom Tačkom, strašansko počilo. Potem je ogenj požiral vse, kar so imeli, kar je bil dom njej, 15-letnemu sinu Eriku in njegovemu očetu, 49-letnemu Irvingu Benigarju. Martina se spominja panike, ljudi in gasilcev, ki so pomagali, peklenske vročine, vpitja, strahu, reševanja psičke Miše in zlasti dveletnega kužka Tačka, ki je ostal v stanovanju. »Nikoli ne bomo pozabili sinovih solz, klica na pomoč, saj je hotel samo po Tačka, drugo ga ni zanimalo, niti lastno življenje ne.« Prijaznega kužka so v zadnjem hipu rešili gasilci, potem ko je bil dvajset minut v gorečem stanovanju.


Takrat smo se v uredništvu Slovenskih novic odločili, da družini Mejak-Benigar pomagamo. Obiskali smo jih, se pogovorili in za pomoč prosili naše drage bralke in bralce, ki so zopet pokazali, da imajo veliko srce in da jim ni vseeno za sočloveka, čeprav ga osebno ne poznajo in ga bržkone nikoli ne bodo srečali.

Po vaši zaslugi, dobrotniki našega človekoljubnega sklada Ivana Krambergerja, se je nabralo 2500 evrov, zato je bil drugi obisk pri skromni družini v njihovem pritličnem stanovanju v Ulici IX. korpusa 26, kamor so se po požaru vrnili, povsem drugačen od prvega na domu Irvingove matere v Kopru, kamor so se zatekli samo z oblekami, ki so jih imeli na sebi.

»Potem ko ste v Slovenskih novicah objavili članek, ki je bil napisan tako sočutno in čudovito, da smo ob branju kar jokali, se nam je oglasilo toliko posameznikov in podjetij, da ne bi verjeli, če tega ne bi sami doživeli.«

Spet srečni

»V manj kot treh mesecih je bilo stanovanje toliko nared, tako sem se na svoj 40. rojstni dan 10. novembra vanj vselila z Mišo in Tačkom, partner in sin pa sta se domov vrnila malce pozneje,« pove Mejakova. Notranjost bloka je zdaj od vrha do tal prebeljena v belo, družinsko stanovanje pa osupljivo čedno, kot da požara nikdar ni bilo.

Novo pa je vse: električna in vodovodna napeljava, talne ploščice v imitaciji lesa, zavese, okna, balkonska vrata, kuhinja, postelje, obešalniki, žlice pa vse do posode, kozarcev, umivalnikov. Prav vse. Martini sreča in hvaležnost kar sijeta iz oči. Čeprav, omeni, jo je bilo sram. Čemu, vprašamo, saj za požar niso bili odgovorni sami. »Navajena sem dajati in pomagati, kadar pa sprejemam, sem negotova. Zato. Ljudje imajo svoje težave, morda večje, pa so bili vsi za nas tu, ko smo jih potrebovali.«
Zaradi ljudi dobrega srca je družinica spet srečna, zadovoljna, zelo uživa v starem novem domu. »Sin pravi, da smo postali moderni,« nasmejano pripoveduje, medtem ko nam kuha kavico v novi kuhinji.

»Veste, hvaležni smo vašemu časopisu, ki ni samo neko pisanje in branje – koliko dobrega ste naredili za nas in za druge ljudi naredili s svojim Krambergerjevim skladom! Prav iz Slovenskih novic ste priskočili prvi, skupaj z bralkami in bralci premaknili, kar se nam je ob požaru zdelo nemogoče. Našo zgodbo je potem objavil tudi izolski tednik Mandrač, ki je z Dragom Mislejem - Mefom in kolegi pozval k pomoči. Pomagali so nam občina Izola s podžupanom Aleksejem Skokom na čelu, Rdeči križ Izola in RK Slovenije, CSD Izola, JP Komunala Izola z Denisom Beletom na čelu in marljivimi delavci, ki so čistili pogorišče, brezplačno jim je pomagal tudi podjetnik Dimitrij Vivoda iz Pobegov, s svojim pridnim delavcem so nam obnovili stene stanovanja, Pihalni orkester Izola, PGD Izola in PGD Korte, ki so rešili Tačka, KK SIXT Primorska, Srednja tehniška šola Koper, ki jo obiskuje sin, Zveza slovenskih Lions klubov, Osnovna šola Livade Izola z učitelji ter starši učencev in učenk, Veterinarski center Lara iz Izole, Droga Kolinska, na pomoč so priskočile tudi nekdanje sošolke in sošolci iz OŠ Vojke Šmuc, moji nekdanji sodelavci iz Hotela Delfin in mnogi drugi,« naniza seznam dobrih ljudi. »In ne nazadnje najlepša hvala znancem, kolegom, prijateljem, sosedom, sorodnikom, Izolanom, ki ste s toplo besedo, tolažbo, delom ali finančnimi sredstvi prispevali k temu, da nismo ostali na cesti, od srca hvala!«


Martino pred slovesom vprašamo, ali je strah zaradi požara ostal. Nemo prikima. »Ko v bližini slišimo gasilske sirene, otrpnemo, ko zagledamo gasilski avto v bližini, tečemo domov, da se prepričamo, da je vse v redu. Opozarjamo drug drugega, ali je vse izklopljeno in varno. Že prej smo bili previdni, zdaj pa smo še bolj. Tesnoba ostane, tega ne izbrišeš iz spomina, verjetno nikoli ne bomo čisto pozabili ...«

Naša sogovornica, ki je povedala, da je bila škoda ocenjena na približno 30.000 evrov, je vzela tudi kredit na pet let za obnovo, a večino, vsaj 70 odstotkov, pravi, so prispevali dobri ljudje. Je stanovanje zdaj zavarovano, smo radovedni. Martina se nasmeje in odgovori: »Brez skrbi, vse je zavarovano, pa ne samo naše stanovanje, tudi okoliški stanovalci so se odločili za zavarovanje domov, to našo družino stane 180 evrov na leto.«