Divji mož je hotel ovco na dan
Osolnik v Polhograjskih Dolomitih je lahko dostopen in zelo razgleden vrh za staro in mlado.
Odpri galerijo
Gotsko cerkvico obdajajo starodavne lipe. FOTOGRAFIJE: Janez Mihovec
Pravijo, da je v Polhograjskih Dolomitih nekoč živel divji mož. Gospodoval je nad zemljo, ognjem, zrakom in vodo. Vse to je urejal tako, da je bilo ljudem čisto prav in so bili zadovoljni z njim. Taka velika odgovornost zahteva tudi dobro hrano. Divji mož se je z gospodarjem kmetije pod vrhom Osolnika pogodil za ovco na dan. Gospodar jih je imel le devet, pa mu ideja ni bila preveč všeč.
»Ne skrbi,« pravi divji mož, »uredim, kot je treba.« In zgodilo se je, da jih je bilo po devetih dneh ne samo devet, ampak še precej več, in Osolnik je postal rodovitni raj. Pa je novopečenemu bogatemu kmetu vse to bogastvo stopilo v glavo. Nekega lepega dne, ko divji mož spet pride po svoj davek, kmetu pade tema na oči in požene divjega moža v hosto. Le nekaj dni po tistem trešči strela v vrh in razseje kamenje naokoli. Kmetije in širni travniki so še danes tu, le rodovitnosti ni več videti. Divji mož je tudi šel tja, kjer še vedno dobi po ovco na dan.
Na 858 metrov visokem vrhu na skrajnem zahodnem robu Polhograjskih Dolomitov danes stoji cerkvica sv. Mohorja in Fortunata iz 16. stoletja. Nekdaj je bila romarska, danes pa le podeželska gotska cerkvica, ki jo obdajajo starodavne lipe. S širnih travnikov se odpira čudovit pogled daleč naokoli. Kot na dlani so Sorško polje, Karavanke, Kamniške Alpe, na jugu pa Ljubljana in osrednji del Polhograjskih dolomitov.
Cerkvico so v 18. stoletju predelali in danes ima lesen raven stolp, petosminski zvezdasti prezbiterij ter nekaj ljubkih kipcev izpred dobrih dvesto let. Naravne ujme po odhodu divjega moža še vedno ne dajo miru in so pred 20 leti s strelo požgale zvonik. Zdaj je obnovljen in spet ponosno sega v nebo skupaj s tremi zvonovi, ki zbudijo pozornost. Obiskovalcev bo po koncu epidemije zagotovo spet veliko, saj sončen in priljuden kraj povleče ljudi od daleč, dostopov je pa tudi kar nekaj. Čisto iz doline, naj je to iz Škofje loke, Ločnice ali Sore, je uro in pol.
Po hribovju vodijo številne ceste in s tem omogočajo obiskovalcem, da si izberejo dolžino po svojih željah in sposobnostih. Na vrhu, ko ležimo v travi in se martinčkamo v soncu, so pa prav vsi zadovoljni. Tako tisti, ki so prikolesarili ali pripešačili čisto iz doline, kot tisti, ki so se sprehodili le nekaj sto metrov in se zadržali le pri Rožniku na kmečkem turizmu.
Kmetije pod vrhom Osolnika
Spet strela
Na 858 metrov visokem vrhu na skrajnem zahodnem robu Polhograjskih Dolomitov danes stoji cerkvica sv. Mohorja in Fortunata iz 16. stoletja. Nekdaj je bila romarska, danes pa le podeželska gotska cerkvica, ki jo obdajajo starodavne lipe. S širnih travnikov se odpira čudovit pogled daleč naokoli. Kot na dlani so Sorško polje, Karavanke, Kamniške Alpe, na jugu pa Ljubljana in osrednji del Polhograjskih dolomitov.
Naravne ujme po odhodu divjega moža še vedno ne dajo miru.
Cerkvico so v 18. stoletju predelali in danes ima lesen raven stolp, petosminski zvezdasti prezbiterij ter nekaj ljubkih kipcev izpred dobrih dvesto let. Naravne ujme po odhodu divjega moža še vedno ne dajo miru in so pred 20 leti s strelo požgale zvonik. Zdaj je obnovljen in spet ponosno sega v nebo skupaj s tremi zvonovi, ki zbudijo pozornost. Obiskovalcev bo po koncu epidemije zagotovo spet veliko, saj sončen in priljuden kraj povleče ljudi od daleč, dostopov je pa tudi kar nekaj. Čisto iz doline, naj je to iz Škofje loke, Ločnice ali Sore, je uro in pol.
Kot na dlani so Sorško polje, Karavanke, Kamniške Alpe.
Po hribovju vodijo številne ceste in s tem omogočajo obiskovalcem, da si izberejo dolžino po svojih željah in sposobnostih. Na vrhu, ko ležimo v travi in se martinčkamo v soncu, so pa prav vsi zadovoljni. Tako tisti, ki so prikolesarili ali pripešačili čisto iz doline, kot tisti, ki so se sprehodili le nekaj sto metrov in se zadržali le pri Rožniku na kmečkem turizmu.
