Človek, ki je ujel Sončev veter

Kot zanimivost v Tehniškem muzeju Slovenije (TMS) navajajo, da je Mavretičevo delo povezano tudi s korono. Seveda ne v zvezi z zloglasnim virusom, ampak s Sončevo korono – plastjo plazme, ki obdaja Sonce in druge zvezde. Kot sodelavec Nase je namreč razvil elektroniko za napravo, ki meri Sončev veter, poenostavljeno oznako za tok nabitih delcev, ki jih Sonce brizga v medplanetarni prostor. Sončni veter uide skozi luknje v koroni in tvori heliosfero, ki lahko seže tudi okoli 100 astronomskih enot stran od Sonca. Za nas je pomembno, da vemo, kako z oddaljevanjem od Sonca pada energija.

Anton Mavretič je bil slovenski elektrotehnik in akademik, razvijal je instrumente, ki so postali naše oči in ušesa v medplanetarnem prostoru. Rodil se je 11. decembra 1934 v Boldražu nad Metliko, umrl pa 21. novembra 2019 v Združenih državah Amerike. Študij elektrotehnike je začel na Univerzi v Ljubljani, po drugem letniku pa se je preselil k stricu v Denver (ZDA), kjer je leta 1959 diplomiral. Leta 1968 je na državni univerzi Pensilvanije doktoriral z disertacijo o merjenju elektronov v plasti D ionosfere.

Med letoma 1972 in 1979 je sodeloval z ameriško vesoljsko agencijo Naso; na področju mikroelektronike je v okviru projektov Voyager 1 in Vojager 2 sodeloval pri izdelavi plazemskega spektrometra, naprave za merjenje Sončevega vetra. Na univerzi v Harvardu je sodeloval v raziskovalni skupini, ki se je pretežno posvečala proučevanju Sončeve korone kot izvora Sončevega vetra. Nato se je zaposlil na univerzi v Bostonu, kjer je deloval kot profesor za elektroniko, načrtovanje čipov in razvoj integriranih vezij ter raziskovalni sodelavec Centra za vesoljsko fiziko. Leta 1981 so ga razglasili za profesorja leta, od junija 2007 je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 23. junija 2015 pa mu je predsednik Borut Pahor podelil srebrni red za zasluge Republike Slovenije.


Že leta 2013 je Mavretič nekaj sto kilogramov svojega raziskovalnega gradiva zaupal Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V svetu, kjer znanstveni dosežki ali patenti hitro postanejo plen zasebnih interesov, še posebno pri naprednih tehnologijah, s kakršnimi imajo opravka vesoljski programi, je želel svoja dognanja dati v prosto uporabo. Tako jih bodo lahko uporabljale bodoče generacije študentov in raziskovalcev, saj je znanje lahko samo last vsega človeštva.