BORKA

Invalidka po devetih letih spet na smučeh

Objavljeno 14. marec 2018 13.39 | Posodobljeno 14. marec 2018 13.39 | Piše: Tina Horvat
Maša Jež se trmasto bori s svojo invalidnostjo in sanja o vzponu na Triglav. Poleg tega se bori za pravice invalidov in piše listke nevestnim voznikom.
Maša Jež pogumno premaguje svojo invalidnost.
KAMNIK – Dolga in mrzla zima je pred kratkim na sneg zvabila tudi Mašo Jež. Po devetih letih je znova stopila na smučke. A če so za večino od nas zimske radosti precej samoumevne in prav nič nenavadne, je to za 23-letno Mežičanko zelo velik podvig, saj je težka invalidka. V sedmem razredu osnovne šole je zbolela za rakom in ga v nekaj letih na srečo premagala, a kemoterapije in operacija možganskega tumorja so na njej pustile posledice. Nekoliko težje govori, predvsem pa težko hodi in lovi ravnotežje, za daljše razdalje mora uporabljati električni skuter. Za Mašo smo med boleznijo močno držali pesti tudi na Novicah in zbirali zamaške zanjo, večkrat pa smo pisali tudi o njenih podvigih, ki se jih loteva kljub svoji invalidnosti.

image
Je velika borka za pravice invalidov in opozarja voznike, naj ne parkirajo na pločnikih in prostorih za invalide.

Korak za korakom

Tako smo lani poleti poročali, da je osvojila 2026 metrov visoko Raduho, kar je bil zanjo prav neverjeten podvig, zdaj pa se je odločila, da prvič po bolezni spet stopi na smučke. »Težko mi je biti ves čas notri, zato sem razmišljala, kaj bi lahko pozimi počela. Hodila sem na krajše sprehode, a v tem mrazu me je hitro zazeblo, saj ne morem prav hitro hoditi,« pripoveduje na videz krhka Korošica, ki se med tednom šola v zavodu Cirius v Kamniku, za vikend pa je v domači Mežici.
Pa sta si s fantom Maticem Breznikom sposodila tekaške smuči in se odpravila pod smučišče Peca, kjer je tekaška proga. Čeprav je šlo bolj počasi, korak za korakom, je nad doživetjem navdušena. »Super je bilo, mislim, za prvič ... Zaradi ravnotežja sem imela malo težav, a ker sem trmasta, sem kar vztrajala. V hrib mi je šlo najbolje, dol pa malo manj,« se nasmeje ob spominu na prelep smučarski dan.

image
Kljub težavam z ravnotežjem spet na smučeh FOTO: Matic Breznik

Maša je pred boleznijo smučala in predvsem bordala, potem pa je morala vse to opustiti. Rada bi spet smučala, a ker bi lahko samo s sedečimi smučmi za invalide, za te pa nima denarja, stanejo namreč okoli tri tisoč evrov, se je s tekaškimi poskusila kar najbolj približati smučarskemu občutku. Kot da to ni dovolj, od nje izvemo še, da je njen prihodnji izziv nič manj kot vzpon na Triglav. »Hribe imam rada, saj name najbolje delujejo. Čim več hočem narediti za sebe in svoje zdravje, zato hočem iti čim večkrat v hribe. Moj največji vzor je mama, in tudi ona hodi v hribe,« pripoveduje Maša, ki v prostem času tudi pleza.
Pravzaprav sanja še o višjih gorah od Triglava, recimo o Himalaji, kamor so se lansko leto na treking odpravili njena mama Simona Sinigajda Jež, očim Matej Sinigajda Jež in babica Irena Jež, in si tako uresničili sanje. Ob njenem Maticu so ti njeno največje bogastvo, njeni vzorniki, ki ji vlivajo moč in pogum in ji dokazujejo, da se vse da, kar se hoče. »Pri nas doma smo vsi bolj športniki, zato bi tudi sama rada kdaj šla kam višje in delala stvari, kot jih oni,« pripoveduje odločna Korošica.

image
Lani je osvojila svoj prvi in ne zadnji dvatisočak Raduho. FOTO: osebni arhiv

Borka za pravice invalidov

Poleg tega da Maša s smučanjem in obiskovanjem gora vztrajno premaguje svojo invalidnost, pa je zelo odločna tudi pri opozarjanju na pravice invalidov. Tako nam je povedala nekaj gorkih čez voznike avtomobilov, ki na cestah množično pozabljajo na invalide. Predvsem opaža, da velikokrat parkirajo ali na njihovih mestih ali kar na pločniku, zaradi česar so ogroženi invalidi, ki morajo zaradi tega na cesto. Maša in njeni prijatelji včasih voznikom napišejo listek ali pa jih kar zaparkirajo, da jih morajo potem počakati.

image
Nevestnim voznikom, ki parkirajo na mestih za invalide, včasih s prijatelji napiše listek. FOTO: Maša Jež

Ob takšnih srečanjih je večini po navadi zelo nerodno in imajo ogromno izgovorov, nekateri pa jih celo naderejo. »Ko sem bila še v bolnišnici, so mi mnogi govorili, kako težko je. A takrat si sploh nisem predstavljala, kako je v resnici. Če je avto parkiran na pločniku, mora invalid z vozičkom na cesto, kjer je zanj zelo nevarno, poleg tega pa ga še še vozniki ozmerjajo. Naju s prijateljico je ena gospa najprej opozorila, naj greva na pločnik, potem pa celo kričala, da bo poklicala policijo. Bili sva tako šokirani, da sploh nisva vedeli, kaj naj rečeva, in sva se samo smejali,« je jezna Maša.
A pravzaprav ne gre toliko zanjo, saj s svojim električnim skuterjem lažje zapelje nazaj na pločnik, ampak zaradi drugih, ki z vozičkom lahko uporabljajo samo klančine, nam pove. Tudi kartice za invalide ne koristi razen izjemoma. »Zdi se mi, da so drugi še hujši invalidi, kot sem jaz, zato s fantom nikoli ne parkirava na parkirnih prostorih za invalide. Že tako jih je premalo,« še pove Maša, ki obiskuje zadnji letnik srednje administrativne šole.

S slabim odnosom nekaterih so povezane tudi njene misli na prihodnost. »Ko bom končala šolanje, kot invalidka verjetno ne bom dobila službe. Najbolje bi bilo, če bi lahko živela v Avstriji, kjer imajo vse to veliko bolje urejeno, kot je pri nas,« sklene svojo pripoved pogumna Maša.
Deli s prijatelji