Bral tudi leksikone in navodila za uporabo
»Z vsako novo knjigo je kot s potovanjem po neznanih krajih. Ne vidite prvič vsega, pa če še tako napenjate oči ... Prav tako je z novo knjigo. Berete jo prvič in mislite, da ste vse razumeli. Ko berete drugič, se vam odkrijejo nove stvari. Vse pa morda še tedaj ne.«
Tako je čarovnijo zgodb, ujetih med trde platnice, zaobjel pisatelj France Bevk, čeprav lepota literature marsikomu ostaja skrita. Iz preprostega razloga, ker knjige ni vzel v roke, ali, kot je žalostno pokazala raziskava, ker velik del Slovencev danes prebere le eno na leto. A s tem samih sebe ne prikrajšajo le za odkrivanje novih svetov, spoznavanje novih, neznansko zanimivih likov in doživljanje razburljivih pustolovščin, s tem odprejo vrata še nečemu strašansko bolj nevarnemu: neznanju, nerazgledanosti.
A sta temu že pred dobrimi 60 leti napovedala boj pisatelj Leopold Suhodolčan in profesor slovenščine Stanko Kotnik, ki sta na Prevaljah na Koroškem zagnala Bralno značko in tedaj, bilo je maja 1961, podelila prve Prežihove bralne značke. Prvih značkarjev je bilo takrat 119. Danes v tem bralnem gibanju, ki spodbuja branje že od mladih nog, sodeluje okoli 140 tisoč otrok, iz Koroške pa se ni razširilo le v vse kotičke Slovenije, temveč je osvojilo tudi zamejske Slovence.
»Danes je Bralna značka stara že 60 let, a vendar je še vedno živahna, radovedna in vznesena,« je o tem edinstvenem gibanju, ki si je pred tremi leti zasluženo pridobilo tudi svoje mesto v nacionalnem registru nesnovne kulturne dediščine, na sklepni slovesnosti ob 60-letnici Bralne značke dejal predsednik države Borut Pahor, s katero se je sklenil niz slavij ob tem častitljivem jubileju.
Po očetovih stopinjah
Bralna značka širi ljubezen in spoštovanje do knjig, dviguje bralno kulturo in pismenost, neguje narodno zavest in zavedanje o lastnem jeziku. V predajanju neprecenljive popotnice otrokom za nadaljnje življenje prek Bralne značke – mimogrede, zaradi nje ti preberejo vsaj pol milijona knjig na leto – so nenadomestljivi tudi mentorji in dolgoletni sodelavci gibanja. Prav tem je bila posvečena tudi sklepna prireditev v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, na kateri so najzaslužnejši dobili priznanja. Med temi tudi Jože Zupan, ki je svojčas zasedal mesto predsednika Bralne značke, ter je sedaj za 50-letno delovanje v nacionalnem odboru Bralne značke prejel zlati znak.
Avtorji ne bogatijo le naše zakladnice literature. S svojo pisano besedo ne poskušajo le predramiti naše ljubezni do branja. Od vsega začetka so namreč še drugače vpeti v gibanje, saj z veseljem prihajajo v osnovne šole in se srečujejo z otroki, ki so med šolskimi odmori namesto tekanja po hodnikih raje v kakšnem kotu požirali knjige, morda tudi njihovo. Hkrati pa vselej upajo, da bodo tako k branju morda pritegnili še kakšnega novega. Tako so združeno dejali Andrej Rozman - Roza, Tone Partljič, Slavko Pregelj in Primož Suhodolčan, ki so se na prireditvi s toplino spomnili nekaterih dogodkov iz preteklosti, ki jih brez Bralne značke ne bi doživeli.
mentorjev le v osnovnih šolah sodeluje vsako leto pri Bralni znački.
»Nekoliko počaščeno si rad domišljam, da je Polde (Leopold Suhodolčan, op. a.) morda zagnal Bralno značko, da bi mene spodbudil k branju. A po tem ni bilo potrebe, bral sem vse, kar mi je prišlo pod roke, od leksikonov do navodil za uporabo,« je dejal Primož, ki je zakorakal po očetovih pisateljskih stopinjah. In dodal, da četudi v sodobnem času fizičnim knjigam delajo konkurenco zvočne in e-knjige, je to zgolj vprašanje medija.
»Zgodba bo vedno ostala zgodba. Še vedno jo bo nekdo moral napisati in še vedno jo bo nekdo prebral. Tako ali drugače.«
