NEPALCI

Šerpe po zaslugi Slovencev niso več le oprode beli rasi (FOTO)

Nepalci, ki so kot prvi osvojili goro K2 pozimi, so hodili v slovensko šolo alpinizma.
Fotografija: Nepalcem je lani uspel zgodovinski vzpon, prvi so se pozimi povzpeli na K2. FOTO: Chhang Dawa Sherpa
Odpri galerijo
Nepalcem je lani uspel zgodovinski vzpon, prvi so se pozimi povzpeli na K2. FOTO: Chhang Dawa Sherpa

V svetu alpinizma še vedno močno odmeva zgodovinski vzpon nepalskih alpinistov, ki so 16. januarja lani prvi osvojili edini pozimi še neosvojeni osemtisočak K2, drugo najvišjo goro na svetu. Trenutek, ko je deset Šerp, ki so do tedaj v glavnem pomagali kot nosači zahodnjakom, skupaj, kot eden, stopilo na vrh, pri tem pa so zapeli nepalsko himno, je bil eden najbolj ganljivih in pomembnih alpinističnih dosežkov v zgodovini himalajizma.

Šola za gorske vodnike v Manangu je delovala več kot 40 let. FOTO: arhiv Aleša Kunaverja
Šola za gorske vodnike v Manangu je delovala več kot 40 let. FOTO: arhiv Aleša Kunaverja

Divje gore, kot so najprej imenovali K2, se je namreč zaradi zahtevnosti in velikega števila smrtno ponesrečenih pozneje prijelo ime Gora smrti, kljub temu pa se je zadnja leta vsako zimo odvijala prava borba za vrh. Številne odprave so se borile za prvi zimski vzpon, med njimi tudi Radovljičan Tomaž Rotar, vendar nikomur ni uspelo. Prav tako niti sami Nepalci do lani pozimi niso osvojili nobenega osemtisočaka, zato je njihov dosežek izjemno pomembna prelomnica z zelo močnim nacionalnim nabojem.

Očeta bi razneslo od sreče!

Kar polovica od 10 zimskih prvopristopnikov na K2 se je alpinistično izšolala v slovenski šoli za gorske vodnike v Manangu pod Anapurnami, ki jo je leta 1979 ustanovil Aleš Kunaver (1935–1984), zato smo na vzpon lahko upravičeno ponosni tudi Slovenci.

Aleš Kunaver je leta 1979 ustanovil gorniško šolo v Nepalu. FOTO: arhiv Aleša Kunaverja
Aleš Kunaver je leta 1979 ustanovil gorniško šolo v Nepalu. FOTO: arhiv Aleša Kunaverja

»Tako zelo si želim, da bi oče lahko doživel ta čas, ko šola v Manangu lahko uživa sadove svojega dela. Tudi v najbolj divjih sanjah si ni mogel predstavljati visokogorskega turizma v Nepalu danes. Ob prvem zimskem vzponu na K2 bi ga, kolikor sem ga poznala, kar razneslo od sreče in ponosa,« nam je povedala Aleševa hči Vlasta Kunaver, otroška zdravnica, nekoč vrhunska alpinistka.

Njen oče je leta 1979 prav zaradi ustanovitve šole v Manangu prepustil vodenje znamenite jugoslovanske odprave na Everest Tonetu Škarji. V prvi alpinistični šoli za Nepalce na svetu so svoje znanje in izkušnje na učence več kot 40 let prenašali slovenski alpinisti in s tem prispevali, da so se osvobodili jarma drugih narodov. Zdaj niso le slabo plačani višinski nosači, ampak svojo zgodbo o uspehu pišejo tudi sami.

Že konec poletja tistega prelomnega leta, ko so slovenski alpinisti osvojili Mount Everest, so v še nedokončani šolski zgradbi v Manangu izvedli prvo šolanje domačinov, ki se ga je udeležilo 25 tečajnikov. Vodili so ga štirje slovenski inštruktorji: dr. Jože Andlovic, Danilo Cedilnik - Den, Aleš Kunaver in Nejc Zaplotnik. Slednji je slabega pol leta prej kot prvi Slovenec, skupaj z Andrejem Štremfljem, osvojil Everest, čez tri dni pa so na vrh stopili še Stane Belak - Šrauf, Hrvat Stipe Božić in višinski nosač Ang Phu, ki se je pri sestopu smrtno ponesrečil.

Štirideset let poslanstva

Ena največjih zgodb slovenskega alpinizma je odslej zapisana tudi v knjigi z naslovom Z znanjem do zvezd: Slovenska šola za nepalske gorske vodnike, ki je izšla nedavno. Posvečena je Alešu Kunaverju, ki je ob Tonetu Škarji najbolj zaslužen za velike uspehe slovenskih alpinistov v Himalaji. Kot vodja prvih treh jugoslovanskih odprav (Trisul, Kangbačen in Anapurna) je pomembno vplival na prodor slovenskega alpinizma na sam svetovni vrh. »Everest je cilj, šola je poslanstvo. Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega.

Knjiga nas uči, da je odločitev za dobro mnogokrat težka, uresničitev naporna, rezultat pa veličasten. Tako kot je veličasten 40-letni mednarodni humanitarni projekt, ki ga je s ponosom izpeljalo več generacij Slovencev. Za svoje delo si zaslužijo globoko spoštovanje in zahvalo, s to knjigo pa želimo njihovo delo ohraniti v večnem spominu,« je izid knjige pospremila urednica Mojca Volkar Trobevšek.

Preberemo lahko osupljive podatke o šoli v Manangu. V njej je med letoma 1979 in 2013 osnovno alpinistično znanje in tudi znanje gorskega vodnika pridobilo kar 1129 tečajnikov. Tečaje je izvajalo 112 različnih inštruktorjev in zdravnikov, med njimi največ iz Slovenije in Nepala, pa tudi iz nekaterih drugih držav.

»Je še kje na svetu kak mednarodni projekt, ki bi trajal 40 let – in to ves čas temelječ na prostovoljstvu – in ki bi tako odločilno vplival na gospodarstvo dežele, ki ji je bila pomoč namenjena? Aleš je izposloval denar za deželo v razvoju, danes pa je Nepal turistična velesila. Šola v Manangu je ves čas ostala poslanstvo in postala je zibelka novega, lepšega življenja v deželi pod najvišjimi gorami. Mnogi nekdanji navadni nosači so danes uspešni gorski vodniki, lastniki turističnih agencij ali pa so nadaljevali šolanje in dobili mednarodne licence,« je ob izidu povedala Aleševa žena in soavtorica knjige Dušica Kunaver.

Nepalcem smo pomagali uresničiti sanje

V Manangu je sodeloval tudi alpinist in gorski reševalec Matjaž Šerkezi, strokovni sodelavec pri PZS. Med letoma 2002 in 2013 je bil štirikrat inštruktor na tečaju v Manangu, zato je seveda nadvse ponosen na lanski uspeh svojih tečajnikov.

»To je osupljiv dosežek! Vedeli smo, da bodo nekoč nepalski alpinisti dosegli tako visoko raven alpinističnega znanja, vendar si nisem mislil, da se bo to zgodilo tako hitro. Ko sem bil prvič v Manangu, bilo je leta 2002, so bili namreč tako finančno kot tudi glede njihovega znanja in opreme še zelo podhranjeni. Spomnim se tečajnika, ki mu je med tečajem dobesedno razpadel plezalni pas. Dve leti pozneje na nadaljevalnem tečaju v Langtangu je bilo znanje bistveno boljše, udeleženci so imeli tudi že gorniško opremo s standardom UIAA. Če skočim v leto 2006, je bilo znanje svetlobna leta naprej. Posamezni inštruktorji, ki so bili leta 2002 moji tečajniki, so se že šolali za gorske vodnike in zaznati je bilo ključni element, ki ga prej ni bilo – gorništvo jim ni bilo več samo vir preživetja, torej da so lahko na osemtisočake za denar vodili stranke oziroma so jih najeli zahodnjaki kot nosače. To miselnost so zdaj presegli in niso več le oprode beli rasi, ampak so postali samostojni alpinisti in se s plezanjem začeli tudi ljubiteljsko ukvarjati. Sanjali so o stenah, razmišljali o vrhovih, na katere bi se radi povzpeli kot prvi Šerpe. In prav ti fantje, ki so daljnega leta 2006 pridobivali prve izkušnje in so sanjali, kot to počnejo posamezniki v naših alpinističnih šolah, so se januarja 2021 v zimskih razmerah povzpeli na drugo najvišjo goro na svetu, K2,« nam je povedal Šerkezi.

Aleš Kunaver se je novembra 1984 smrtno ponesrečil v helikopterski nesreči nad Blejsko Dobravo, šola v Manangu pa je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev leta 2013 počasi ugasnila. A prav dosežek nepalskih Šerp kaže, da je bil cilj dosežen.

Udeleženci prvega tečaja vadijo na ledeniku. FOTO: Danilo Cedilnik - Den
Udeleženci prvega tečaja vadijo na ledeniku. FOTO: Danilo Cedilnik - Den

Zmagovalna ekipa Nepalcev, polovica jih je alpinistično znanje dobila od Slovencev. FOTO: Chhang Dawa Sherpa
Zmagovalna ekipa Nepalcev, polovica jih je alpinistično znanje dobila od Slovencev. FOTO: Chhang Dawa Sherpa

Več let je trajala bitka za prvi zimski vzpon na drugo najvišjo goro sveta. FOTO: Chhang Dawa Sherpa
Več let je trajala bitka za prvi zimski vzpon na drugo najvišjo goro sveta. FOTO: Chhang Dawa Sherpa

Vlasta Kunaver nam je povedala, da bi bil njen oče Aleš Kunaver zelo ponosen na uspeh nepalskih Šerp. FOTO: Jože Suhadolnik
Vlasta Kunaver nam je povedala, da bi bil njen oče Aleš Kunaver zelo ponosen na uspeh nepalskih Šerp. FOTO: Jože Suhadolnik

Izbrano za vas

Komentarji:

Izbrano za vas