Streljal zaradi »20 let groženj, ustrahovanj in izsiljevanj«

NOVO MESTO – »Najin odnos je bil normalen, kolegialen. Niti enkrat mu nisem rekel žal besede. In ni res, da bi ga izsiljeval ali mu grozil,« je na sodišču dejal Novomeščan Miodrag Lazarević, ki je imel pred sedmimi meseci pravzaprav veliko srečo, da je preživel streljanje s pištolo kal. 22. Vanj je štiri naboje z razdalje dveh ali treh metrov izstrelil 68-letni Stopičan Bojan Jerančič, nekdaj uspešen dolenjski poslovnež.

Slednji je v svoj zagovor, obtožen je namreč poskusa umora, povedal, da je bil žrtev izsiljevanja Lazarevića in da je v trenutku streljanja podoživel vseh 20 let groženj, ustrahovanj in izsiljevanj, čeprav je ves dolg do Lazareviča, kot je zatrdil, že zdavnaj poplačal. Tožilstvu Jerančiču očita naklepno in zahrbtno dejanje, streljanje se je namreč zgodilo le nekaj metrov od globoke jame, ki jo je dal izkopati Jerančič. Ta je trdil, da je v jamo želel zakopati sinove stvari, njegov Tomaž je namreč tragično umrl v prometni nesreči leta 2004, tožilstvo pa trdi, da je bila jama pravzaprav Lazarevićev grob.

Ko je dolg vrnil, takoj dobil novega

Lazarević je na sodišču dejal, da je Jerančiča spoznal leta 2006, takrat je Jerančič sam prišel do njega, saj si je želel pri njem sposoditi 20.000 evrov. »Denar mi je vrnil v dveh ali treh mesecih, kot sva se dogovorila, me je pa takoj le nekaj minut zatem prosil, ali mu lahko posodim še 10.000 evrov. Seveda sem mu posodil denar, podpisala sva tudi pogodbo, ki jo je imel Jerančič že napisano. V pol leta, kakor sva se dogovorila, denarja ni vrnil. Vedno so bili izgovorili in zagotovila, da bo posojilo vrnil, govoril je tudi o svojih projektih in navezah. Minevali so meseci, leta, vedno so bile le obljube. A nikoli mu nisem rekel, da mora vrniti denar, ker sem vedel, da ne zmore. Kasneje sem izvedel, da je bil zadolžen na več koncih,« je povedal Lazarević in dodal, da sta se dva- ali trikrat na mesec dobivala na kavi. Pogovori so bili prijateljski, sproščeni, Jerančič se je rad pošalil, pogovarjala pa sva se vsemogoče, tudi o zdravju je potožil. V letih 2007 in 2008 je šel nekajkrat z njim tudi v Velenje k finančniku Petru Sedovniku, govor je bil tudi o nigerijskem denarju.

Ali GPS lovi tudi pod zemljo?

Poleti 2016 je Lazarević Jerančiča znova prosil, ali lahko vrne denar, potreboval ga je za gradnjo hiše. Dogovorila sta se za januar 2017, takrat ga je dolžnik znova prosil, ali lahko vračilo odložita za pol leta, junija pa je Jerančič, kot je povedal Lazarević, znova prosil za odlog. Se je pa Lazarević spomnil na dogodek teden pred streljanjem, ko sta se dobila v piceriji na robu mesta. »Jerančič je opazil mojo uro. Razložil sem mu, da je športna, da ima veliko funkcij, med drugim GPS, pa je vprašal, ali GPS lovi tudi dva metra pod zemljo. Takrat na to vprašanje nisem polagal pozornosti, zdaj vem, zakaj je spraševal,« je zatrdil Lazarević.

Vedno sta se na željo Jerančiča dobivala med tednom, nikoli med vikendi, zato je Lazarevića dva dni pred usodnim dogodkom presenetilo, ker je dobil Jerančičev sms, ali se v soboto dobita na kavi. »Čudno mi je bilo tudi zato, ker smo bili dogovorjeni za ponedeljek, da naj bi se dobili z nekimi ljudmi, ki bi mi vrnili njegov dolg,« je nadaljeval. Ker mu ni dalo miru, zakaj povabilo na kavo v soboto, se je popoldne zapeljal do njega, pa mu je rekel, da ga pride v nedeljo popoldne iskat in da bosta šla nekaj pogledat.
»V nedeljo sem prisedel k njemu v avto. Vse je bilo normalno, pogovarjala sva se, Bojan je govoril celo vice, me je pa začudilo, ko je v Šentjoštu zavil ostro levo in zapeljal naprej v gozd. Tam je rekel, naj izstopim. Počakal sem pri sopotnikovih vratih, on pa je prišel izza avta do mene. V rokah sem opazil pištolo. Uperil je točno v trebuh in ustrelil, takoj nato še v koleno, ki ga je obstrelil, saj sem se instinktivno nekoliko zamaknil. Naglo sem se obrnil, takrat je streljal v hrbet v višino srca. Ta strel me je podrl na tla, potem pa je Bojan ustrelil še enkrat v roko. Njegov pogled je bil hladen, obraz brezizrazen. Vse se je zgodilo v nekaj sekundah, sploh nisem imel časa, da bi odreagiral,« se je skoraj usodnih trenutkov spominjal Miodrag, ki je kljub poškodbam, zaradi katerih je njegovo življenje kar nekaj dni viselo na nitki, zbral moč za beg. »Zadnjič se je Bojan za dejanje opravičil, a opravičila ne morem sprejeti. Če bi mu uspelo, da bi me ubil in zakopal v jamo, gotovo ne bi nikomur povedal, kaj je naredil.«