FOTO: Miha brez zaviranja silovito treščil v kamnito škarpo

LOG V BOHINJU – Mnogi motoristi so komaj čakali na toplejše dneve, da bi se lahko končno popeljali s svojimi jeklenimi konjički. Med njimi je bil tudi 40-letni Miha Medvedec iz Vaš pri Medvodah. A komaj se je sezona začela, že se je zanj vse končalo. Okoli 15.20 je bila ura v nedeljo, ko je na poti iz Bohinjske Bistrice proti Bledu, v Soteski, z veliko hitrostjo v ovinku zapeljal naravnost in na vso moč treščil v kamnito brežino. Trčenje je bilo tako silovito, da je umrl na kraju nesreče, njegov motor pa je bil izmaličen skoraj do neprepoznavnosti.

Očitno je bila hitrost zelo velika, prevelika, da bi lahko speljal tisti nesrečni ovinek. O natančni številki nam na policiji niso mogli nič povedati, so pa v poročilu zapisali, da svoje vožnje ni prilagodil tako, da bi lahko obvladal svoje vozilo, da je izgubil oblast nad njim in da je s prednjim delom brez zaviranja silovito trčil v betonsko nabrežino ob nasprotnem robu vozišča. To pomeni, da ni niti padel niti drsel, ampak zapeljal naravnost v kamniti zid.


Kaj dejansko se je zgodilo, bo morda pokazala preiskava. Dejstvo pa je, da je treba biti ob nabiranju prvih kilometrov z motorjem nadvse previden, zato velja tudi letos kakor že mnogokrat ponovno opozoriti, da je spomladanski asfalt še hladen, ponekod je na njem še pesek od zimskega posipa, še posebno ceste na Gorenjskem pa so polne udarnih jam od obilice snega in dežja.
Ob izgubi motorističnega prijatelja, še posebno pa ob novici, da je treščil z veliko hitrostjo v zid, je pretresen in šokiran Primož Setnikar iz Medvod. Za Miha namreč nikakor ne bi mogel reči, da je s svojim motorjem divjal in izzival nesrečo. »Miha nikakor ni bil divjak, ampak bolj uživač. Midva sva pred leti veliko skupaj vozila, bila sva v Bosni, na Češkem, v Visokih Tatrah in še kje. Nikoli nisva divjala, ampak sva odkrivala turistične znamenitosti, zdel se mi je zelo previden. Rad je odkrival svet z motorjem, rad je šel po Evropi. Nekoč me je klical, če bi šel z njim na Portugalsko, pa sem bil ravno na morju, in je šel kar sam,« obuja spomine na sopotnika na motorističnih poteh.

Razloži še, da se motoristi nekako delijo na hitrostne in potovalne in da je bil Miha zagotovo turistični in ne dirkalni motorist, takšen je bil tudi njegov jekleni lepotec, s katerim je ogromno prepotoval: »Ko sva šla pred leti v Bosno, si je kupil čisto novega suzuki bandita 1200 S in se od takrat ni ločil od njega. To je športni, na pol potovalni motor.«
Primoža celo prešine, ali Mihe ni videl ravno na dan njegove smrti. Na velikonočno nedeljo, ko je šel teč v Medvode, je videl motorista na črnem motorju in slišal akrapoviča, to je poseben izpuh, ki je med motoristi precej prepoznaven po zvoku. »Verjetno je bil on, verjetno se je šel malo popeljat s svojim banditom. Šele potem, ko sem izvedel za nesrečo, sem se spomnil tega nenavadnega naključja,« pove.


Zadnja leta se nista več veliko družila, vsak od njiju je imel svojo družbo, sicer pa pove, da je Miha nekoč delal kot kuhar v študentskih domovih v Ljubljani, potem pa nekaj časa pri vzdrževanju. Družine pa si še ni osnoval, živel je v družinski hiši staršev.