Družina trepeta pred požigalcem

Nesreča ne počiva in pride takrat, ko jo človek najmanj pričakuje. So časi, ko ljudje dneve preživljajo v naravi. Kdor ima kak kvadratni meter obdelovalne zemlje več, je dandanašnji v plusu. Kar doma pridelaš, veš, da je nekako pristno, domače, in tudi v družini Gole iz Novega mesta je tako. Franc Gole, glava družine, je v zasluženem pokoju. V krogu svojih domačih in njemu dragih si želi delati in mirno živeti. Vendar nima razloga za mir, saj jim je pred dnevi zgorel kozolec.

»Kaj se je zgodilo? Zgorelo je, vprašanje pa je, kako in zakaj,« pove Gole, ko smo ga poklicali. Ne takoj dopoldne, ampak v petek proti večeru, da je malce zbral misli, saj mu ni lahko.
 

Ostali brez strojev, poškodovan rastlinjak

»Okoli ene zjutraj je bilo, vnuk in hči sta bila še pokonci, začelo je goreti. Vsi smo bili v hipu budni, stekli smo ven, vmes smo poklicali gasilce,« nadaljuje Gole. Pohvali gasilce, ki so se nemudoma odzvali in prišli na pomoč, a veliko niso mogli storiti, gorelo je, zublji so zajeli lesen kozolec, ki je uničen! »Požar se je hitro širil, poškodovan je tudi rastlinjak, ki je bil poleg, zraven pa stoji hiša,« pove.


Objekte ima zavarovane, a to je v tem hipu bolj slaba uteha, ogenj je namreč vzel vso mehanizacijo. »Nič ni ostalo od traktorja. Uničena je prikolica, zgorela je mašina za oblanje, tračne žage ni več,« našteva Gole, kaj vse so mu vzeli zublji. Prišli so policisti, kraj dogodka so si ogledali tudi novomeški kriminalisti. Eden od policistov je ostal na straži vse do belega petkovega dne. Pred njimi so prišli gasilci GRC Novo mesto, PGD Kamence in Šmihel pri Novem mestu, gasilci PGD Kamence so ostali na gasilski straži.
 

Gorelo že februarja

Kaj se je zgodilo, gospodar ne ve točno. Hudo mu je, spomni pa, da ni gorelo prvič. »Kozolec je prvič zagorel že 12. februarja letos, a je bilo precej bolj zgodaj. Okoli pol sedmih zvečer je izbruhnil požar, a smo takrat to hitreje opazili. Na pomoč je prišla poklicna brigada, skupaj smo zadušili požar in preprečili najhujše. Nekaj škode je že bilo, a ni zgorelo, pa tudi zavarovalnica je poravnala tisto, do česar smo bili upravičeni.


»Smo mala primestna kmetija, tu sem se rodil, imam 70 let. Moja mama je bila šivilja, oče pa delavec. Ko sem prihajal domov, smo trdo delali, da smo še kaj zaslužili. Specializirali smo se za zelenjavo. Ko je oče odnehal, smo nadaljevali. Z ženo sva v pokoju, delamo vsi, mladi veliko pomagajo, borimo se vsi, zdaj pa še tole. Zdaj bo treba delati še bolj,« pristavi Gole in doda nekaj pomenljivih besed: »Bojim se, da se bo tole nadaljevalo, da bo šlo naprej, na naslednje objekte, pa na avtomobile.« Na potezi je policija.