NA KOŽO
Mati Evropa
Evropa je kot neodgovorna mati, ki bi prezeblemu otroku namesto nujno potrebnih rokavic kupila še eno, lepšo kapo.
Odpri galerijo
Ste kdaj razmišljali o tem, kako nespametni so lahko videti ukrepi skupne evropske politike, ki v imenu združevanja raznoterih potreb svojih članic le-te silijo v poteze in ukrepe, ki ne koristijo njihovim resničnim razvojnim ciljem? Članice silijo, da precej neučinkovito izpolnjujejo potrebe, ki jih same še dolgo ne bi postavile v prvi plan. Po eni plati naj bi to pomenilo spodbujanje članic, da sledijo istim pravilom, po drugi pa je to zelo konkreten način, kako najmanj razvite odvračati od potez, ki bi jim pomagale najhitreje dohitevati elito.
S tem seveda nikakor ne mislim, da ne potrebujemo večnamenskih dvoran, rondojev in vaških obvoznic, opazovanja ptic ali podpore številnim nevladnikom. Seveda je vse to pomembno. Verjamem pa, da bi to moralo nekako organsko slediti razvoju panog, ki ustvarjajo novo vrednost, polnijo proračun in prispevajo k zadovoljevanju skupnih potreb. Če pa skupne potrebe pohodijo tiste, ki bi morale zagotavljati denar za njihovo zadovoljevanje, je težava tu. To seveda niso več težave EU-15, kjer so potrebe po razvoju manj akutne kot pri novih članicah. Ko gre za odnos do razvoja, Evropska komisija postavlja unficirana in okorna pravila, ki pogosto zgrešijo smisle in cilje, ki jih imajo članice.
Seveda razgovori o novi perspektivi obljubljajo drugačen pristop, vendar temu ni mogoče povsem verjeti. Ta blazna potreba po nadzoru porabe »njihovega« denarja dobro plačanim uradnikom v EU zagotavlja diskrecijsko pravico do presoje najboljših možnosti članic. Skrivajo se za formalnimi pravili, ki pa niso v vseh primerih in ne za ves čas aktualnih »perspektiv« primerna spodbuda pravim vsebinam.
EU bi se morala zavezati ne samo enotnemu trgu in dlakocepskemu nadzoru porabe denarja, ampak tudi premišljenosti svojih ukrepov. Ti naj bi omogočali, da počasne članice dohitevajo najboljše, dosegajo napredek, blaginjo za vse. Razmišljanje o dveh hitrostih, absolutna prevlada parcialnih interesov in neučinkovitost pri reševanju zapletov so izraz sebičnosti ključnih članic te asociacije. Na neki način so dokaz, da jih, ko gre za evropski vzhod, zanimajo predvsem njihovi trgi in zgolj njihova cvetoča podjetja, ne prevzemajo pa nikakršne odgovornosti ali vsaj iniciative za uspešnost teh članic. Zato se marsikomu Evropa zdi kot neodgovorna mati, ki bi prezeblemu otroku namesto nujno potrebnih rokavic kupila še eno, lepšo kapo.
S tem seveda nikakor ne mislim, da ne potrebujemo večnamenskih dvoran, rondojev in vaških obvoznic, opazovanja ptic ali podpore številnim nevladnikom. Seveda je vse to pomembno. Verjamem pa, da bi to moralo nekako organsko slediti razvoju panog, ki ustvarjajo novo vrednost, polnijo proračun in prispevajo k zadovoljevanju skupnih potreb. Če pa skupne potrebe pohodijo tiste, ki bi morale zagotavljati denar za njihovo zadovoljevanje, je težava tu. To seveda niso več težave EU-15, kjer so potrebe po razvoju manj akutne kot pri novih članicah. Ko gre za odnos do razvoja, Evropska komisija postavlja unficirana in okorna pravila, ki pogosto zgrešijo smisle in cilje, ki jih imajo članice.
Seveda razgovori o novi perspektivi obljubljajo drugačen pristop, vendar temu ni mogoče povsem verjeti. Ta blazna potreba po nadzoru porabe »njihovega« denarja dobro plačanim uradnikom v EU zagotavlja diskrecijsko pravico do presoje najboljših možnosti članic. Skrivajo se za formalnimi pravili, ki pa niso v vseh primerih in ne za ves čas aktualnih »perspektiv« primerna spodbuda pravim vsebinam.
EU bi se morala zavezati ne samo enotnemu trgu in dlakocepskemu nadzoru porabe denarja, ampak tudi premišljenosti svojih ukrepov. Ti naj bi omogočali, da počasne članice dohitevajo najboljše, dosegajo napredek, blaginjo za vse. Razmišljanje o dveh hitrostih, absolutna prevlada parcialnih interesov in neučinkovitost pri reševanju zapletov so izraz sebičnosti ključnih članic te asociacije. Na neki način so dokaz, da jih, ko gre za evropski vzhod, zanimajo predvsem njihovi trgi in zgolj njihova cvetoča podjetja, ne prevzemajo pa nikakršne odgovornosti ali vsaj iniciative za uspešnost teh članic. Zato se marsikomu Evropa zdi kot neodgovorna mati, ki bi prezeblemu otroku namesto nujno potrebnih rokavic kupila še eno, lepšo kapo.
