NA KOŽO

Komentar Tanje Jakše Gazvoda: Tihotapski turizem

Glede na to, da Hrvatje meje ne nadzirajo, kot bi morali, je tudi naša zelena meja kot švicarski sir.
Fotografija: Fotografija je simbolična.  FOTO: Bakal Oste
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična.  FOTO: Bakal Oste

Na Hrvaškem in na tleh naše domovine se razvija nenavaden in donosen posel. Nekdo, ki si želi hitrega zaslužka, najame avto za teden dni in se potem vsak dan dvakrat pelje do Italije. Njegova pot se začne na Hrvaškem, kjer v vozilo natrpa migrantov, kolikor je prostora v jeklenem konjičku, včasih z ljudmi napolni celo prtljažnik, in se poda na pot.

Malček strahu in kakšne tri ali štiri ure vožnje, pa pobaše v žep nekaj tisočakov. Da se tisti, ki se lotijo takšnih poslov, peljejo dvakrat na dan več dni v tednu, pričajo števci na zaseženih najetih avtomobilih: sedem dni – 7000 kilometrov, kar ustreza dvakratni dnevni poti od Hrvaške do cilja v Italiji. Pot ni začinjena le s strahom, pač pa tudi srečo, da prevozniki ne padejo v šape naših mož v modrem.

Ko sta septembra obmejno vasico Rigonce obiskala prvi policist Slovenije in notranji minister, je bilo slišati veliko obljub o nadzoru meje. In pričakovano: ko so kamere ugasnile, so tudi obljube odplavale po Savi. Glede na to, da Hrvatje meje ne nadzirajo, kot bi morali, je tudi naša zelena meja kot švicarski sir.

»Tako nemočnega, kot se počutim sedaj, se nisem nikoli v svoji delovni dobi,« je v klepetu priznal eden od policistov, ki se zaveda pritiska migrantov in tihotapcev na naši južni meji.

Novomeška policijska uprava nadzoruje približno 230 kilometrov državne meje vse od Bele krajine do Bizeljskega in možnosti neopaznega prečkanja državne linije je ničkoliko. No, na srečo pri nas kakšnih hujših izgredov, razen prebitih ramp na mejnem prehodu in pobegov, ni. So pa imeli zaradi tihotapcev v Srbiji in na Madžarskem že resne varnostne probleme, ko so tolpe streljale celo na policiste ali obračunavale med sabo, katera bo prevzela skupino migrantov.

Glede na naraščajoč trend pritiska na naše meje je težko z optimizmom zreti v prihodnost, sploh ob dejstvu, da tudi naši zapori sporočajo, da prostora za nove pripornike ni nikjer več. Ob prepolnih celicah je namreč vse bolj ogrožena tudi varnost za rešetkami. Kaj torej storiti? Pogledati stran in se delati, da problema ni?

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije