NA KOŽO
Komentar Roka Tamšeta: Žvižg za spravo
Zakaj ne pokažejo rdečega kartona teoriji zarote: nogometu vlada sodniška mafija?
Odpri galerijo
Slovensko nogometno sceno je zajela prava histerija z, če še nam dovolite brezmejno pretiravanje, delovnim naslovom Uprimo se najslabšim sodnikom na svetu. Ker so na nogometni zvezi v zadnjih mesecih pokazali precej šibkih točk pri vodenju članske reprezentance, ko gre za vlogo selektorja in najvidnejših igralcev ter kult izbrane vrste, so morali prej ali slej na udar znova priti tudi sodniki.
Arbitri so že dolgo kost v grlu pri vodstvih klubov, trenerjih in igralcih. Upam si trditi, da k temu niso največ prispevale njihove občasne napake pri deljenju pravice na igriščih, temveč izrazito arogantna drža celotne sodniške organizacije, ko bi morala obveščati, izobraževati in še kako drugače sodelovati s svojimi stalnimi nogometnimi partnerji. Sodniki so, na žalost, znotraj NZS uveljavili stanje države v državi, s tem pa v večji meri tudi izgubili stik z glavnimi deležniki v nogometu.
V samostojni Sloveniji niso zmogli vzpostaviti konstruktivnega odnosa na relaciji klubi–sodniki, ker so intenzivno komunicirali edino ob tistih priložnostih, ko so se morali gledati prek puškinih cevi. Torej po manjših ali večjih napakah sodnikov na posameznih tekmah v škodo določenih klubov. Nazadnje so zaropotali v Mariboru po zasluženem porazu proti Olimpiji. Nizali so domnevne napačne oziroma sporne sodniške odločitve, pri načinu in vsebini pa so Štajercem javno glasno pritegnili edino v Domžalah. Zakaj? Ker ni prave enotnosti klubov tam, kjer bi morala biti, ker vsak skrbi za svoj vrtiček in preračunava, da se mu morda vendarle ne godi tako huda krivica in se ni treba izpostavljati.
Ni mi jasno, kako nogometna družina ni zmožna učinkovito vzpostaviti odnosa med klubi in sodniki z, denimo, pomočjo delavnice, kjer bi skupaj analizirali dogodke in osvajali novosti oziroma spremembe ter šli vsaj spravljeni v novo sezono. Da ne bo pomote, pišem o delavnici, ne o kakšnem jalovem predavanju ali poročilu o novih pravilih. Zakaj ne pokažejo rdečega kartona pogosto omenjani teoriji zarote: nogometu vlada sodniška mafija?
Arbitri so že dolgo kost v grlu pri vodstvih klubov, trenerjih in igralcih. Upam si trditi, da k temu niso največ prispevale njihove občasne napake pri deljenju pravice na igriščih, temveč izrazito arogantna drža celotne sodniške organizacije, ko bi morala obveščati, izobraževati in še kako drugače sodelovati s svojimi stalnimi nogometnimi partnerji. Sodniki so, na žalost, znotraj NZS uveljavili stanje države v državi, s tem pa v večji meri tudi izgubili stik z glavnimi deležniki v nogometu.
V samostojni Sloveniji niso zmogli vzpostaviti konstruktivnega odnosa na relaciji klubi–sodniki, ker so intenzivno komunicirali edino ob tistih priložnostih, ko so se morali gledati prek puškinih cevi. Torej po manjših ali večjih napakah sodnikov na posameznih tekmah v škodo določenih klubov. Nazadnje so zaropotali v Mariboru po zasluženem porazu proti Olimpiji. Nizali so domnevne napačne oziroma sporne sodniške odločitve, pri načinu in vsebini pa so Štajercem javno glasno pritegnili edino v Domžalah. Zakaj? Ker ni prave enotnosti klubov tam, kjer bi morala biti, ker vsak skrbi za svoj vrtiček in preračunava, da se mu morda vendarle ne godi tako huda krivica in se ni treba izpostavljati.
Zakaj ne pokažejo rdečega kartona teoriji zarote: nogometu vlada sodniška mafija?
Ni mi jasno, kako nogometna družina ni zmožna učinkovito vzpostaviti odnosa med klubi in sodniki z, denimo, pomočjo delavnice, kjer bi skupaj analizirali dogodke in osvajali novosti oziroma spremembe ter šli vsaj spravljeni v novo sezono. Da ne bo pomote, pišem o delavnici, ne o kakšnem jalovem predavanju ali poročilu o novih pravilih. Zakaj ne pokažejo rdečega kartona pogosto omenjani teoriji zarote: nogometu vlada sodniška mafija?