Komentar Mateja Fišerja: Videti in razumeti

Pred kratkim sem se pogovarjal z Borutom Vildom, oblikovalcem, pedagogom, večkrat nagrajenim oblikovalcem knjig in lahko bi rekli kreativcem starega kova, ki svoje delo jemlje izjemno resno. Tako resno, da je njegov celotni dan izpolnjen z iskanjem novih načinov vizualnega predstavljanja stvari. Gre za oblikovalca, ki je rojen v Murski Soboti, a se je po gimnaziji odpravil študirat oblikovanje v Beograd in tam ostal. Svoje delo jemlje celo tako resno, da si ne predstavlja, da se vsak dan ne bi igral kot otrok. Ker je to esenca oblikovalskega dela in esenca govorjenja s podobo v današnjem vizualnem času.

Danes, ko vsi gledamo zgolj še slike in redko kdo bere besedilo, ugotavljamo, da je prav izobraževanje na temo podobe praktično izrinjeno iz izobraževalnega sistema, kar posledično pomeni, da smo nepismeni v svetu, v katerem živimo. Borut Vild je bil tudi tisti, ki je naredil zadnje preoblikovanje beograjskega časopisa Politika in bil nekaj let umetniški direktor celotne založniške hiše.

Poleg tega je velik del svoje kariere posvetil izobraževanju mladih, tako na univerzi kot drugod. Na vprašanje, ali gre pri izobraževanju mladih za željo naučiti nove generacije nekaj novega ali za boj na fronti, ki še ni pokvarjena in jo je možno usmeriti v pravi tok, odgovori: »To drugo. Ne vem, ali jih lahko naučiš nekaj novega. Ko si v položaju, da si edukator, sicer vedno učiš nekaj, kar je že staro. Nečesa, česar še ni, ne moreš poučevati. Učiš stare stvari, ki imajo neko vrednost, po drugi strani pa delaš z ljudmi, na katere lahko še vsaj malo vplivaš, čeprav je tudi to že vprašljivo. Po tretji strani pa imaš občutek, da si v tem dober, da imaš zmožnost ne le prenašanja znanja, ampak ljubezni, strasti, čustev, da na neki način deluješ kot transmiter med generacijami, jasno na podlagi nekega strokovnega znanja, da si še vedno relevanten.

Danes je biti v izobraževanju vse težje. Potrebe po šoli, v kakršno smo mi hodili, ni več, mogoče bi se veljalo ne neki ravni potruditi, da jim pokažeš, kako živeti kot profesionalec v popolnoma drugačnem miljeju, kot ko sem se šolal jaz. Naredil sem en majhen test, in sem rekel, naj na vsako predavanje prinesejo povezave, od kod se informirajo, od kod črpajo informacije, od kod dobivajo znanje. Ko sem videl rezultate, sem rekel, konec je. To so popolnoma nepomembne spletne strani, to so popolnoma nepomembne informacije, to je vse samo nekakovost, to je šund v vsakem pomenu. Večina ni sposobna relevantno uporabljati znanja, ki je dostopno na spletu, saj nimajo opornih točk. Izobraževanje jim ni dalo nobenega sistema družbenih, znanstvenih, socialnih opornikov, s katerimi bi si lahko pomagali. To je totalno kaotično srfanje po mreži, in kar pade, pade. Iz tega ne morejo potegniti ničesar. V sebi niso sposobni ustvariti vsebine, oni vsebino sprejemajo od zunaj.«

Danes, ko so naše naslovnice še vedno polne slik razdejanja, ki so ga povzročile poplave, in bi mogoče te katastrofe ne razumeli, ko bi o njej pisalo zgolj besedilo, se lahko vprašamo, ali morda nismo tako groznega razdejanja že doživeli znotraj izobraževalnega sistema predvsem na področju razumevanja vizualne kulture. Enostavno povedano že zdaj zadnjih dvajset let beležimo vizualno razdejanje večine slovenskih mest, nenadzorovano postavljanje kičastih kipov, fluorescentnih hiš in okrašenih rondojev. Da bomo lahko ta čuspajz nekoč popravili, moramo najprej spremeniti izobraževanje na temo podobe. Vendar kot pravi Vild, če želiš spremeniti izobraževanje, moraš najprej spremeniti tiste, ki izobražujejo.