Komentar Mateja Fišerja: Ote mi v rit

Ote mi v rit, sega san že sit. To bi lahko bila tudi zgodba o silvestrski večerji. Ena tistih klasičnih zgodb, ki govorijo o tem, kako uničiti praznike sebi in družini. Lahko bi rekli klasična zgodba, ko se stvari začnejo slabo in gredo samo na slabše. V bistvu gre za klasika, kot je Von Clausewitz.

Ote mi v rit, sega san že sit je pesnitev Jožeta Rituperja, mislim, da ta izdaja ni zabeležena v javnih evidencah, vendar je v lokalnem okolju med njegovimi sodobniki ostala zapomnjena, ker je bil pač Dodo, kot so ga klicali, eden tistih lokalnih pesnikov, čigar domislice so bolj pripadale lokalnim ulicam kot širšemu prostoru. Urbana pesnitev, ki ni imela ambicije biti razumljena širše od teh štirih ulic, ki jih je nekoč premoglo mesto velikosti Murske Sobote. O njem smo na tem mestu nekoč že nekaj malega zapisali. Verjetno ima vsako mesto, ki premore vsaj štiri pomembne ulice, nekaj tovrstnih pesnikov, vendar je prav v tem čar lokalne misli, ki nima ambicije biti več kot le to.

Urbane legende govorijo ne zgolj o štirih ulicah, ampak o štirih karakterjih, generaciji, ki je mesto na neki način izmerila, in tukaj sta bila poleg Doda še Cola in Diči, ki sta ušla na zahod, pajdaša, ki sta se pretihotapila prek meje v Avstrijo in je usoda hotela, da je eden končal v Kanadi in drugi v Avstraliji. Diči se v bistvu nikoli ni za vedno vrnil, Cola pa je svoj uspeh ob vrnitvi kronal z velikim ameriškim avtomobilom, ki je bil simbol uspeha in se je cela generacija z njim vozila, dokler ga oblasti niso zaplenile, ker so si pač morali izmisliti nekaj, da so mlademu prepotentnemu juncu pristrigle krila, pa ne zgolj zaradi fovšije zaradi dobrega avtomobila, marveč bolj zaradi dejstva, da ne bi ostali mladci, tisti, ki niso pobegnili na zahod, mislili, da je prav na tem gnilem zahodu možno priti do dobrega avtomobila zgolj v nekaj letih.

No, četrti od teh lokalcev je bil Ako, Ako Debelak, ki so ga oblasti zaradi nespodobnosti in upiranja proti sistemu izključile iz gimnazije in se je pač moral preživljati, kot se je vedel in znal, med drugim je bil tudi pevec, ali kako se je temu takrat reklo »pevač šlagera« v kavarni lokalnega hotela Diana, prav tistega, kjer so bili mnoga leta nastanjeni italijanski lovci, ki jih je oblast podpirala, ker so prenašali zaželeno tujo valuto. In tako je nasprotnik sistema motiviral inozemce, da so prinašali tako zaželene lire, ki jih je ta isti sistem krvavo potreboval. No, prav ta nasprotnik sistema Ako je kasneje naredil zanimivo kariero, saj je bil tudi sekretar na notranjem ministrstvu in ravnatelj policijske šole v Tacnu.

Te lokalne zgodbe in še mnogo drugih, ki so bile na meji basni, so v večini primerov postale ponovno žive na silvestrovo, vsakega zadnjega decembra, ko si v kavarni Jelša srečal katerega od njih ali koga, ki jim je bil blizu, in se je debata zavlekla predolgo, tako dolgo, da si še z vrečko s tržnice in iz trgovine, v katero so te poslali, da kupiš tisto, kar se je pozabilo, zamudil domov, tako da si skoraj uničil silvestrovo sebi in svojim najbližjim.

Postanek v Jelši in zamujanje domov na zadnjega decembra ni bilo izjema, ampak pravilo, del obveznega rituala, ki je spadal k praznovanju. Standard, kot Von Clausewitz ali silvestrski meni, s tatarskim biftekom, francosko in sarmo. Želim vam vesele svetke.