NA KOŽO

Komentar Lovra Kastelica: Planet raziskovalcev

Bodimo ponosni, da je prav vsak izmed nas velik in pomemben raziskovalec!
Fotografija: Fotografija je simbolična. FOTO: David Kunc
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: David Kunc

Samo spomnimo se veličastnih jamskih galerij ter najdenih kipcev v obliki človeških figuric; pravijo namreč, da so bili prav simboli tisti, zaradi katerih smo se ohranili in zaradi katerih smo poslednja preživela hominidna vrsta, predvsem pa enkraten produkt raziskovanj, uspehov in razočaranj, zmag, porazov ter neprestanega učenja. Zavedajmo se in bodimo ponosni, da je prav vsak izmed nas velik in pomemben raziskovalec!

Človeška zgodovina je namreč eno samo raziskovanje: kar dokazuje že več kot 400.000 generacij! Že več kot 4 milijone let, najbrž pa še celo mnogo dlje, saj genetika kaže, da smo se od šimpanzov ločili pred 6 do 7 milijoni let, vse od takrat iščemo tisto najbolj idealno pot, pot do preživetja.

Večina naših prednikov je resda usekala mimo, celo povsem mimo, a celo tisti najbolj neuspešen poskus je bil pomemben prispevek, da je nekdo potem nekaj dognal. Kot je bilo tudi pri raziskovanju naših prednikov in naše preteklosti, pri iskanju našega manjkajočega člena ...

Če namreč ne bi leta 1856 v dolini Neanderthal delavci izkopavali apnenca za lokalno kemično industrijo, tedaj ne bi nikdar našli lobanje, ki so jo hoteli sprva vreči med preostalo kamenje, namenjeno uničenju. In če je ne bi dobil v roke študent anatomije Johann Fuhlrott ter je predal naprej znanstvenikom, tedaj ne bi vedeli nikoli o neandertalcu.

Gremo naprej: če ne bi šli leta 1907 neke kleti kopat, ne bi nikdar naleteli na neverjetno čvrsto ter tako krepko človeško čeljust z zobmi, tudi zato ne bi o heidelberškem človeku vedeli ničesar.

Ali pa tole: če Louis Leakey leta 1959 ne bi imel gripe in žene Mary, ki je, ko je njen mož bolehal, odpeljala psa na sprehod, ne bi nikoli izvedeli za nahajališče, kjer se je kazala Zinjeva (habilisova) lobanja.

Kdo je že leta 1974 našel Lucy, našo pradavno mater? Ja, vzhajajoča zvezda antropologije Donald Johanson, ki je raziskoval v neki etiopski dolini! »Ti, ali bi šla do tistega posušenega drevesa?« ga je vprašal kolega Tom Gray. Večerilo se je. »Kaj pa vem …« No, pa se je dal vseeno prepričati in Donald je že kmalu zatem našel najpomembnejši fosil v zgodovini in najpopolnejše ostanke doslej!

Našel je Lucy, ki je v nekem trenutku prenehala hoditi po vseh štirih in je vstala v vsej svoji veličini. Nenadoma je kot prava raziskovalka uzrla, da ima glavo visoko nad stopali in da ji roke prosto bingljajo ob telesu, še več, premagala je strah pred neznanim!

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije