Komentar Gordane Stojiljković: Revščina

Strgana oblačila, bose noge, prazni krožniki in še bolj prazni želodci. Takšna je približna predstava ljudi o revščini. Toda revščina nima ene same podobe in pogosto ostane nevidna očem javnosti, skrita za štirimi stenami, doleti pa lahko vsakega. Sodobna revščina namreč vse pogosteje prizadene osebe, ki sicer delajo, a s svojimi prihodki ne zmorejo poravnati vseh mesečnih življenjskih stroškov.

Čeprav se revščina razlikuje od države do države, je njena temeljna skupna značilnost dejstvo, da prizadene dostojanstvo človeka, njegov osebni razvoj, ugled v družbi, na delovnem mestu, med prijatelji in svojci. In čeprav se v 21. stoletju pogovarjamo o umetni inteligenci, ki bo v prihodnosti zagotovo prevzela tudi dobršen del človeške družbe, je prav neverjetno, da je družbeni sistemi, pa če se pogovarjamo o razvitem delu sveta ali pa o državah tretjega sveta, ne znajo ali ne zmorejo odpraviti. To velja tudi za našo državo.

Na dostojanstvu temeljijo tudi človekove pravice. A kako je lahko človek dostojanstven, ko po 25 letih dela zaradi bolezni ostane doma, ga invalidsko upokojijo, nato pa v nekaj mesecih, ker se redni dohodki znižajo za dve tretjini in ne zmore več plačevati kredita za stanovanje in se znajde na cesti? Z mizerijo, ki prihaja na tekoči račun, pa v nobenem primeru ne zmore plačevati oderuških najemnin in stroškov, kaj šele, da bi si morda enkrat na mesec privoščil kavico v lokalu.

Človek se znajde v začaranem krogu, iz katerega brez pomoči težko izstopi. A institucije, ki lahko posamezniku priskočijo na pomoč, te pomoči ne nudijo permanentno. In če lahko razumsko sprejmem dejstvo, da iz rok v usta živijo tisti, ki so brez dela, pa tudi v svojem ožjem krogu prijateljev in znancev poznam nemalo tistih, ki s svojim dohodkom kaj več od plačila stroškov in zelo premišljenega nakupa hrane enostavno ne zmorejo. Pa tukaj ne štejem mojih staršev, ki so upokojeni. Zelo težko je namreč sprejeti dejstvo, da kljub delu potrebujejo pomoč za preživetje, zato stežka zaprosijo za pomoč ali pa s tem odlašajo tako dolgo, da se zaciklajo. In začarani krog je sklenjen. Se potem lahko čudimo dejstvu, da smo po številu samomorov v samem vrhu? Težko je namreč biti nedepresiven, če ne veš, kje boš jutri spal oziroma ali boš lahko otrokom skuhal topel obrok.