NA KOŽO
Komentar Dejana Vodovnika: 73 let pozneje
Cerkve bodo spet polne radovednežev, mize obložene, družinske večerje pa se bodo izrodile v klasične prepire med našimi in vašimi.
Odpri galerijo
Ko se vsi sprašujemo, kaj nam bo prineslo leto, do katerega nas loči le še enajst dni, se je včasih le treba obrniti tudi v preteklost. Povsem naključno – ali pa ne – se mi je pogled ustavil na 14. avgustu davnega leta 1945. Takrat so se v dvorani kina Union sestali poslanci na prvem zasedanju skupščine okrožnega mesta Ljubljane.
Zapisnik spominja, da so se navzoči tovariši med drugim pogovarjali tudi o konkretnih gospodarskih nalogah. »Izvršni odbor je prevzel upravni aparat, ki ne odgovarja več nalogam naše ljudske oblasti. Preobsežen aparat je najboljša podlaga za nezdravo birokratsko uradovanje. Pri osebju je treba izvesti redukcijo, potrebna pa bo redukcija za še 1/3. Z redukcijo osebja je mogoče uvesti v našo upravo nove metode dela. Na vsak način je treba povečati ekspeditivnost dela, zatreti pa birokratski način uradovanja. Najbolj pereče vprašanje je socialno skrbstvo. Velika je potreba po zavetiščih za otroke in starčke. Otresti se moramo predsodka, da je ročno delo manjvredno. Aktivni so samo vodovod, elektrarna, cestna železnica in pogrebni zavod …«
Danes, 73 let in štiri mesece pozneje, pa kot da se kaj veliko ni spremenilo. Birokratskega uradovanja je še veliko preveč, zaposlenih v javnih službah takisto. Podatek, da je nekaj deset tisoč ljudi odpuščenih iz zasebnega sektorja, iz javnega pa skoraj nihče, je itak javna skrivnost. Da je ročno delo manj vredno, vemo, da na stanovanja čaka na tisoče ljudi, da pogrebne službe poslujejo z dobičkom, tudi vemo …
Menda pri vzgoji otrok velja, da jih do tretjega leta še lahko vzgajamo z besedami, potem šteje samo še zgled, kar je seveda precej težja naloga kot modrovati in pametovati.
Približujejo se prazniki in nobenega dvoma ni, da bomo spet z vseh strani poslušali, kako so se naša praznovanja izrodila, da ni vrednot. Cerkve bodo spet polne tistih, ki bodo namesto na oltar gledali le, kdo jih opazuje. Mize bodo obložene, družinske večerje pa se bodo izrodile v klasične prepire med našimi in vašimi.
Od tistega avgusta leta 1945 se ni kaj prida spremenilo, se zdi ob prebiranju arhivskega zapisnika. So za to krivi vzorniki? Ali pa preveč modrovanja in pametovanja?
Cerkve bodo spet polne radovednežev, mize obložene, družinske večerje pa se bodo izrodile v klasične prepire med našimi in vašimi.
Zapisnik spominja, da so se navzoči tovariši med drugim pogovarjali tudi o konkretnih gospodarskih nalogah. »Izvršni odbor je prevzel upravni aparat, ki ne odgovarja več nalogam naše ljudske oblasti. Preobsežen aparat je najboljša podlaga za nezdravo birokratsko uradovanje. Pri osebju je treba izvesti redukcijo, potrebna pa bo redukcija za še 1/3. Z redukcijo osebja je mogoče uvesti v našo upravo nove metode dela. Na vsak način je treba povečati ekspeditivnost dela, zatreti pa birokratski način uradovanja. Najbolj pereče vprašanje je socialno skrbstvo. Velika je potreba po zavetiščih za otroke in starčke. Otresti se moramo predsodka, da je ročno delo manjvredno. Aktivni so samo vodovod, elektrarna, cestna železnica in pogrebni zavod …«
Danes, 73 let in štiri mesece pozneje, pa kot da se kaj veliko ni spremenilo. Birokratskega uradovanja je še veliko preveč, zaposlenih v javnih službah takisto. Podatek, da je nekaj deset tisoč ljudi odpuščenih iz zasebnega sektorja, iz javnega pa skoraj nihče, je itak javna skrivnost. Da je ročno delo manj vredno, vemo, da na stanovanja čaka na tisoče ljudi, da pogrebne službe poslujejo z dobičkom, tudi vemo …
Menda pri vzgoji otrok velja, da jih do tretjega leta še lahko vzgajamo z besedami, potem šteje samo še zgled, kar je seveda precej težja naloga kot modrovati in pametovati.
Približujejo se prazniki in nobenega dvoma ni, da bomo spet z vseh strani poslušali, kako so se naša praznovanja izrodila, da ni vrednot. Cerkve bodo spet polne tistih, ki bodo namesto na oltar gledali le, kdo jih opazuje. Mize bodo obložene, družinske večerje pa se bodo izrodile v klasične prepire med našimi in vašimi.
Od tistega avgusta leta 1945 se ni kaj prida spremenilo, se zdi ob prebiranju arhivskega zapisnika. So za to krivi vzorniki? Ali pa preveč modrovanja in pametovanja?