KOLUMNA

Kolumna Urbane mame: Solo v dvoje

Večkrat sem prebrala, da ima zaljubljenost svoj rok trajanja, ki ni daljši od dveh let.
Fotografija: Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana Mama
Odpri galerijo
Eva Duša Hodnik. FOTO: Urbana Mama

Da bi imela v najstniških letih ali kasneje na faksu resno zvezo? Niti slučajno! Saj ne, da nekaj mojih zvez ni bilo resnih v tem smislu, da ne bi kako krajše obdobje (nekaj mesecev, ne let, daserazumemo) v afektu in z žarom govorila v dvojini in pristajala na kompromis in na formo – midva, saj je bila večina mojih teh resnih fantov zelo fejst.

Večkrat sem prebrala, da ima zaljubljenost svoj rok trajanja, ki ni daljši od dveh let. Po tem času menda zveza spontano zapade v krizo. No, rok trajanja, ki sem ga jaz takrat lepila na deklaracijo ljubezni, je bil mnogo krajši. Mesec, dva, tri …
Ker vse, kar je takrat, ko sem se končno mentalno osamosvojila, pomenilo, da se bova kot par držala ves čas za roke, da bova kot par visela en na drugemu, da se bova kot par ves čas stiskala, da bova kot par en drugemu dokončevala stavke, da bova kot par planirala skupne počitnice in da me bo zelo v kratkem najverjetneje predstavil svoji mami, bratu, sestri in vsem tetam, je mene utesnjevalo in dušilo. Ker zato.

Ravno sem zakorakala v leta, ko mi nihče več ni mogel omejevati svobode, zabavala sem se lahko do jutra (in do srede), s prijatelji obiskovala koncerte, štopala, potovala, spoznavala nove ljudi, kulture, moje novo super vznemirljivo življenje in tudi novo, super drugačno sebe. In sedaj, ko je cel svet dogodivščin pred mano, se bom za nekoga vezala in bova PAR in se bova držala za roke in se bova nepremično gledala. Pa kaj še! Bljak.

Punce, ki so zgodaj imele resne zveze in so na stopnicah pred faksom občudujoče strmele v svoje zgodovinarje in so bile s temi svojimi fanti praktično zraščene v eno osebo (skupaj na predavanjih, skupaj v knjižnici, skupaj na kavah, skupaj na žuru, aaa, ena oseba, dve glavi, vam povem) so se mi kar smilile. »Pa kaj ti vse zamujaš«, sem si mislila, ko sem v pavzi med predavanji in med ugašanjem ta druge cigarete ujela njen blažen pogled namenjen samo njemu – zgodovinarju, slovenistu, rusistu. »Zamujaš vso poanto življenja!«. Danes sem prepričana, da vse te zveze (slovenistka-zgodovinar) niso bile tako dolgočasne in brezzvezne, kot sem si jaz to vzvišeno domišljala. Pa vseeno.

Ko se spomnim na tisto obdobje in na vse preresne zveze, ki sem jih opazovala bolj od daleč, ne razmišljam kaj dosti drugače. Bila bi kar malo razočarana, če bi se moja hči ali moj sin tesno vezala za vedno preden bi imela vsaj deset let časa, kot sem ga imela jaz, za napačne ljubezni, za raziskovanje sveta s svojimi prijatelji, za spoznavanje in razvijanje sebe brez tega, da bi se ob tem ves čas naslanjala na nekoga in ga tesno stiskala za roko. Tega podarjenega časa (in lepih rosnih let) kasneje nikoli ne bo moč nadoknaditi. 

Kljub temu, da sem zaljubljive narave in se zlahka zatreskam v karkoli (v nov kombinezon, novo šminko, drevo pred vrtcem, v njega …), si v zgodnjih dvajsetih vseeno nisem mogla predstavljati, kakšen bi moral biti On, da bi se jaz odpovedala ednini in bi pristala na to, da bi si z njim delila kopalnico, z njim pisala seznam za trgovino in mu vsak dan z nasmehom ponudila topli obrok. Ta slednji model »ki streže topli obrok z nasmehom« sicer, na srečo, tako in tako izumira. Naše vzornice z ulic New Yorka, z velikih svetovnih odrov in iz najboljših filmov že niso posvečale svoj dragoceni čas pranju njegovih gat, kuhanju popolnega kosila in pospravljanju. 

Na splošno je vse več ljudi, ki preferirajo samsko življenje, saj se jim zdi življenje v paru skrajno dolgočasno in pa preveč naporno. Raje imajo serijo na Netflixu, čips in božji mir kot sitnega partnerja. 

V neko tako podobno kategorijo sem se uvrščala tudi jaz. Kakšen bi torej moral biti On, da bi si vseeno premislila? Spomnim se, kot da je bilo včeraj. Pred mano je bilo dolgo brezskrbno poletje brez izpitov. Veselila sem se prihajajočih festivalov, potovanja s prijatelji po Dalmaciji in površnih poletnih romanc. In ravno takrat, ko sem bila prosta v vseh pogledih, je v moj solo scenarij povsem nenačrtovano vstopil On – takšen, da je v trenutku izbrisal vse moje dvome in skrbi, da se jaz v dvojini, z roko v roki, ne bi mogla počutiti svobodno.

Te dni je minilo štirinajst let, odkar sva jaz in On – midva, kar pomeni, da sva moj kratki rok trajanja ljubezni že zdavnaj prekoračila. 
High five!

Več iz te teme:

Predstavitvene informacije

Predstavitvene informacije