Kolumna Tomaža Miheliča: Anoreksija za boljši polet

Zima je pred vrati in z njo na naše male zaslone prihajajo športne discipline, s katerimi si krajšamo hladne mesece. V naš nacionalni gen je že od nekdaj zapisano smučanje, obsedeni pa smo tudi s skakalci in njihovimi vratolomnimi poleti v globel. Fantje se na vse pretege trudijo, da bi opozorili nase, četudi so proti svoji volji vpleteni v zakulisne zdrahe, nekakšno stalnico slovenskih športnih zvez.

A neprimerno večja težava za njih je skrb za telesno težo, zaradi katere je marsikdo že pošteno zabredel v hude zdravstvene tegobe. Ampak o tem se ob imenih vrhunskih posameznikov ne govori.

Anoreksija je ena izmed bolj razpasenih motenj prehranjevanja med skakalci, in tudi v našem taboru se spopadajo z njo. Celo tisti s slavnimi priimki so žal podlegli zahrbtni bolezni in so prepuščeni lastni iznajdljivosti, za nameček si tega ne priznajo in potiskajo agonijo globoko v podzavest. Pritiski iz okolja so pošastni in v gonji za čim boljšim rezultatom so mladi fantje pripravljeni storiti marsikaj, tudi na škodo lastnega zdravja.

Vnebovpijoča je izjava našega letalskega asa Roberta Krajnca, ko je v nekem intervjuju med vrsticami povedal, da se že zelo dolgo ni do sitega najedel. Tudi sicer se v zakulisju šušlja o imenih, ki se morajo soočati z notranjim bojem, ali je res bolj pomembna čim nižja številka na tehtnici, da bi lahko posegli po čim višji uvrstitvi na tekmah.

Anoreksija je nekakšen doping v skakalnih krogih, podobno kakor najrazličnejši prepovedani dodatki v atletiki. O tem sem se ob steklenički piva pred leti pogovarjal z Andrejem Staretom, ko mi je zagotavljal, da ne obstaja atlet, ki ni dopingiran. To njegovo ugotovitev mi je potrdila mlada tekačica, naveličana lažne slike o kraljici športa.

Prišla je na manekenski kasting, saj je hotela končati vsakodnevne treninge, četudi je bila državna prvakinja in je dosegala spodbudne mednarodne rezultate. »Bila sem slepo prepričana, da se lahko med najboljše povzpneš tudi na zdrav način, brez goljufivih pomagal. Nato me je resnica udarila po glavi, ko sem najmanj pričakovala. Do mene je prišel trener in mi namignil, da bova morala stvari odslej podkrepiti z dodatki. Vprašala sem ga, s kakšnimi, pa mi je odgovoril, da mu bom morala zaupati.
Zgrozila sem se, kajti le nekaj tednov zatem je moja klubska kolegica opazila pretirano izboljšan rezultat, zato se je prostovoljno prijavila na doping, in ta je pokazal vsebnost prepovedanih substanc. Športniki smo vrsto let s svojimi trenerji in jim zaupamo kot staršem, zato ne sprašujemo, kaj so nam po treningu dali za popit. Ob tem spoznanju se mi je porušil svet in izgubila sem vero v čist šport. Ta je postal le še biznis in tekmovanje med usposobljenimi farmacevti ter doktorji, ki predpisujejo nedovoljena poživila, in dopinškimi testi, ki z večletno zamudo capljajo za kršitelji,« se je pred mano razjokala še ne dvajsetletna punca.

So nosilci prenekaterih medalj res samo junaki, o katerih pišejo slavospeve, ko so na vrhuncu, in jih dajejo v nič, ko jim spodleti, ali se med njimi skrivajo tudi bedaki, ki za ceno lastnega zdravja podležejo skušnjavi novodobne olimpijske mantre višje, hitreje, močneje ...