Kolumna Primoža Kališnika: Spet k soldatom

Nikoli si ne bi mislil, da bi pomislil, da je obvezno služenje domovini v uniformi in s puško na rami lahko koristno za kaj več, kot da ob tem prihaja vsem, ki so nori na uniforme, oglate korake, opazovanje zakompleksirancev in tuljenje – a sem se, nesrečnež in pošvedran pacifist, zalotil ob bogokletni misli.

O tem se danes nekaj piše ... morda to res ne bi bilo slabo. Ne, zdaj sem pusi, kot bi se ne upal napisati na glas: dobro bi bilo!
Vsaj za mulce, najstnike, ko dopolnijo polnoletnost. Da bi me sovražila zgolj vsaka stota fertilna ženska namesto vseh, bom zapisal, da bi fantinom koristilo vsaj pol leta vojaščine. Čeprav mislim, da je to premalo. Devet mesecev bi bilo potrebnih. Za eno novo nosečnost časa. Da bi se vsak osemnajstletnik še enkrat spravil na svet in ga, morda, opazil z drugimi očmi.
Nikjer nisem v življenju tako trpel kot v vojski. Star 26 let, neposredno iz nočnega življenja vzet v kasarno. Prosil sem, zaradi močnega senenega nahoda in astme, za mornarico, in dobil zadolžitve na ladji, ki se ji je reklo – Vojaška akademija v Beogradu. Pomožni vod.

Služil sem dlje kot vsi, ki jih poznam. Na stalnem stražarskem mestu sem imel 90 dni; stalno stražarsko mesto pomeni, da greš tja na vsake štiri ure. Od takrat so mi tri ure spanja dovolj.

Res moraš razpizditi oficirje, da se ti to zgodi. Meni je uspelo.

V vojsko sem šel odprtega srca do južnih bratov in z nič afinitete do soldatov.

Podaljšanje roka sem si zaslužil z nekaterimi dejanji:
– Črnim bratom iz Angole, ki so bili na treningu v Beogradu, sem dejal, da morajo imeti vsi tako kapo, ki gre čez ušesa in obrvi in na oči, in na vrhu razširjeno, kot je srbska šajkača. Dvajset takih v koloni, ki jim je kapa ves čas lezla na oči in so se nenehno spotikali in se zaletavali drug v drugega, je bil hud napad na neuvrščenost ... Nič ni pomagalo, da sem se zagovarjal, da je tako skoraj do golega pobrite afriške brate manj zeblo v piskre v mrzli košavi.

– Ko je snežilo, sem ponoči na velikem parkirnem prostoru, kamor so tovornjaki zjutraj dovažali hrano, v globok sneg shodil ogromen napis Tito. Zjutraj si ga noben tovornjak ni upal povoziti, bila je cela zmeda, jaz pa spet kriv, čeprav mi niso znali povedati, kaj sem storil narobe. Stisnjenih zob so mi rekli, da sem naredil gospodarsko škodo, jaz pa le, da pogrešam Tita. Plačal sem, jasno, tudi za mrtvega maršala.

– Na straži so se k meni zatekli štirje mladiči kasarniškega uradnega potepuškega psa, očeta Adidasa. Ker sem jim v zimi dajal zavetje in jih nisem hotel napoditi iz ute, saj bi zmrznili, sem bil ozmerjan, kaznovan pa zaradi očeta Adidasa. Ne bom šel v podrobnosti, naj le povem, da sem mu, ker je bil zame preveč bel, namestil na život tri vzporedno črte, in je dobil ime Adidas. Da matram žival, so rekli, tisti, ki so hoteli, da mladiči pocrkajo v mrazu, ker gre za obrambo kasarne, saj mladiči pa lahko izdajo moj položaj. Kasarna je bila sredi Beograda.

– Enkrat sem se tudi zlagal, a je šlo res za glavo. V Ljubljani so mi tisti, ki so bili že v vojski, rekli, da če me bodo zajebavali, da sem Slovenac in da smo budale, da naj jim rečem, da je to res, a da južnjaki vseeno delajo za nas. V uti na straži je nekdo v les z nožem vrezal »Slovenci budale«. Jaz sem v odgovor vgraviral: »A vi radite za nas.« Več ur so me zasliševali, a nisem priznal.
Evo, to so bili lažji grehi. Hujših raje ne zapišem.

Ampak za to, da delaš pi... ni treba k soldatom. Pač pa se moraš umestiti, postaviti zase. V sobi smo imeli človeka, ki je ustrahoval vse, grozil, ugašal ali prižigal luč, zmerjal. Ko sem imel dovolj, sem vzel kamen za brušenje kose in začel sredi noči ostriti žepni nož. Ko je siknil, naj neham, sem mu omenil mamo, vedel sem, da bo priletel z izbuljenimi očmi. Ko sem mu lepo rekel, da ga bom piknil – in bi ga, zagotovo –, sem imel za vedno mir. Na srečo ni vedel, kako do konca posran sem to izustil. A po tistem sem se ljudi, ki so mi grozili, veliko manj bal.

V vojski je težko. Odvisen si od samega sebe. Treba je zdržati. Ja, vojska je bedarija, a tisti, ki se ji je izognil z blefiranjem, je vsaj po moje zamudil možnost učenja, kako sobivati z drugimi.

Ne moreš jih spremeniti, lahko pa sebe narediš takega, da znaš preživeti v sovražnem ali vsaj neprijaznem okolju. Da se ne zlomiš.

Vsaka vest o vojni me prizadene. Ne verjamem vanjo. Verjamem pa, da bi generaciji, ki smo jo vzgojili tako, da vsako stvar hoče tukaj in zdaj in najprej samo zame, to koristilo.

Nihče me ne bo prepričal, da so vsega krivi neumni vzgojitelji in nesposobni učitelji in slab šolski sistem, ki ne zna naučiti naših otrok obnašanja, in da je turbo egoizem naših otrok najboljša popotnica za življenje, pa da se moraš predvsem pobrigati zase ne glede na to, kaj je z drugimi.

Evo, to napišeš, čeprav si pacifist, čeprav veš, da bodo šli mnogi v zrak, še več jih bo razočaranih nad teboj.

Ampak če pogledam, kaj nam je uspelo, starim, v svojem egoizmu in pohlepu narediti iz mladih, ki za to niso nič krivi, se mi drugih devet mesecev nosečnosti ne zdi slabih. Svojega sina bi sam vpisal k soldatom, težkega srca in verjetno s solzo v očeh, ker bi bilo proti njegovi volji, nekako tudi proti mojemu prepričanju.

A bi to storil. Zakaj? Ker je bil edini kretenizem v življenju, ki mi je koristil, služenje soldatov.

Srečanje s trdim, realnim svetom tam zunaj. Nov pogled na svet, veliko jasnejši kot prej. Veliko več tistega, ko veš, kaj je prav in kaj ne.

Saj tudi mame in očetje vemo, kaj je prav in kaj ne – le otrokom tega žal nismo povedali.

Tito, armija, Janša, armija. Samo ta podobnost me malo bega. Zato bi ne služili doma, pač pa v eni držav EU, vključno s Hrvaško.