NA KOŽO
Kolumna Mihe Šimnovca: Različna merila
Dejstvo je, da v Sloveniji ni olimpijskega športa, ki bi bil tako dolgo v svetovnem vrhu, kot je judo.
Odpri galerijo
Verjamem, da je prejšnjo sredo marsikateri Slovenec, ki spremlja judo, se ukvarja z njim in mu je ta japonski borilni šport tako ali drugače blizu, teh pa pri nas še zdaleč ni malo, le zavil z očmi, ko je v napovedi športnega prispevka večernega dnevnika na nacionalni televiziji videl naslov, da našim judoistom na svetovnem prvenstvu v Tokiu ne gre.
In to na dan, ko se je Tina Trstenjak v kategoriji do 63 kilogramov prebila do polfinala, v katerem je nato po diskvalifikaciji (ni jih malo, ki so menili, da so ji jo prisodili prestrogo) izgubila z domačo zvezdnico Miku Taširo. Na ta način so ji pristojni odvzeli tudi pravico do nastopa v dvoboju za bronasto kolajno, v katerem bi bila velika favoritinja in bi ga po mnenju poznavalcev skoraj zagotovo tudi dobila ter osvojila novo odličje. V absolutni svetovni konkurenci. In to ne v kakršni koli!
Na letošnjem tekmovalnem vrhuncu v judu, generalki za olimpijske igre 2020, je namreč v japonski prestolnici moči merilo kar 828 judoistov in judoistk iz – reci in piši – 142 držav! Svoje borce so imele v Tokiu tudi takšne države, kot so, denimo, Butan, Gvam, Kiribati, Nauru in Vanuatu. Ni veliko športov, ki se lahko pohvalijo s tako številno konkurenco in udeležbo.
Če bi se v katerem koli drugem športu, s katerim se ukvarja neprimerno manj držav, naš tekmovalec na svetovnem prvenstvu tako zelo približal kolajni, kot sta se v preteklih dneh Tina Trstenjak in Klara Apotekar, bi govorili o vrhunskih uvrstitvah, v judu pa jim zdaj – kot smo lahko slišali – že ni šlo. Malodane so doživeli celo neuspeh.
No, posredno so si judoisti za to sami krivi, saj so nas v skoraj dvajsetih letih tako razvadili s stopničkami z največjih tekmovanj (evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger), da so začeli v deželi južno od Alp njihovo uspešnost meriti le še skozi kolajne. Dejstvo je, da v Sloveniji ni olimpijskega športa, ki bi bil tako dolgo v svetovnem vrhu.
Resda je bilo svetovno prvenstvo v Tokiu po desetih letih prvo, s katerega se naši borci vračajo brez želene žlahtne kovine, vendar ne gre zanemariti, da so ji bili tudi tokrat blizu. Zato o kakšnem neuspehu ali krizi (še) ni mogoče pisati.
In to na dan, ko se je Tina Trstenjak v kategoriji do 63 kilogramov prebila do polfinala, v katerem je nato po diskvalifikaciji (ni jih malo, ki so menili, da so ji jo prisodili prestrogo) izgubila z domačo zvezdnico Miku Taširo. Na ta način so ji pristojni odvzeli tudi pravico do nastopa v dvoboju za bronasto kolajno, v katerem bi bila velika favoritinja in bi ga po mnenju poznavalcev skoraj zagotovo tudi dobila ter osvojila novo odličje. V absolutni svetovni konkurenci. In to ne v kakršni koli!
Na letošnjem tekmovalnem vrhuncu v judu, generalki za olimpijske igre 2020, je namreč v japonski prestolnici moči merilo kar 828 judoistov in judoistk iz – reci in piši – 142 držav! Svoje borce so imele v Tokiu tudi takšne države, kot so, denimo, Butan, Gvam, Kiribati, Nauru in Vanuatu. Ni veliko športov, ki se lahko pohvalijo s tako številno konkurenco in udeležbo.
Če bi se v katerem koli drugem športu, s katerim se ukvarja neprimerno manj držav, naš tekmovalec na svetovnem prvenstvu tako zelo približal kolajni, kot sta se v preteklih dneh Tina Trstenjak in Klara Apotekar, bi govorili o vrhunskih uvrstitvah, v judu pa jim zdaj – kot smo lahko slišali – že ni šlo. Malodane so doživeli celo neuspeh.
No, posredno so si judoisti za to sami krivi, saj so nas v skoraj dvajsetih letih tako razvadili s stopničkami z največjih tekmovanj (evropskih in svetovnih prvenstev ter olimpijskih iger), da so začeli v deželi južno od Alp njihovo uspešnost meriti le še skozi kolajne. Dejstvo je, da v Sloveniji ni olimpijskega športa, ki bi bil tako dolgo v svetovnem vrhu.
Resda je bilo svetovno prvenstvo v Tokiu po desetih letih prvo, s katerega se naši borci vračajo brez želene žlahtne kovine, vendar ne gre zanemariti, da so ji bili tudi tokrat blizu. Zato o kakšnem neuspehu ali krizi (še) ni mogoče pisati.
