Kolumna Gašperja Lubeja: 3695 dni

»Slovencem je bil pisan na kožo. Ni imel rad radikalizma, iskal je kompromise, rad je imel sredino. Bil je introvertiran, molčeč puščavnik, a vendarle z odličnim smislom za humor.«

Tako sem o Janezu Drnovšku pisal pred letom, na deseto obletnico njegove smrti. Danes je 11. obletnica njegovega odhoda, a nekdanji predsednik vlade je s 3695 dnevi na premierskem stolčku še vedno rekorder. Drnovšek ni izgubil nobenih volitev, na katerih je nastopil kot kandidat za predsednika vlade ali republike. »Bil je Ingemar Stenmark slovenske politike. Zmagoval je tudi takrat, ko so ga po večsekundnem zaostanku po prvem teku že vsi odpisali.«

Zaradi vsega omenjenega Drnovšek, čigar vladavina seveda ni bila brez tudi zelo temnih madežev, ostaja cenjena figura v pod(zavesti) dobršnega dela slovenskih volivcev, ki iščejo novega Drnovška.

Običajni povolilni medeni tedni vsakokratnega predsednika vlade in njegove stranke, ki jih Marjan Šarec doživlja z nekajmesečnim zamikom, niso povsem nepovezani z zgoraj opisanim sentimentom volilnega telesa. Po turbulentnih kriznih časih razočaranja volivcev nad Borutom Pahorjem, nesposobnim za vodenje vlade, Zoranom Jankovićem, nesposobnim sestaviti vlado in prvim, ki mu je uspelo potopiti lastno vlado Alenke Bratušek, ter Mirom Cerarjem, nesposobnim ogromno politično podporo in novo upanje volivcev preliti v odločno politiko urejanja postkrizne države, je Šarec prvi, ki se je izognil napakam predhodnikov. Tudi zato imata premier in njegova stranka tako visoko podporo.

Vendarle je za primerjave med Drnovškom in Šarcem še veliko prezgodaj, vprašanje je, ali bo dovolj zgodaj ob koncu Šarčevega štiriletnega mandata na čelu vlade, kjer je Drnovšek preživel deset let, nato pa še en mandat predsedoval državi. Drnovšek se je nad gladino obdržal brez poraza v veliko bolj zapletenih časih, kot so zdaj. Poleg tega Šarec načeluje koaliciji, v kateri si njegovi partnerji sami zabijajo nož v hrbet (primer Prešiček), resda večkrat tudi s spretno Šarčevo asistenco. Tako imamo morda prvič koalicijo, kjer ne velja Drnovškova modrost o tem, kako se stopnjuje beseda sovražnik: sovražnik, smrtni sovražnik, koalicijski partner.

Še manj kot primerjava med Drnovškom in Šarcem je relevantna primerjava med LDS in LMŠ. Liberalno-demokratska stranka je bila na začetku devetdesetih, ko se ji je pridružil Drnovšek, izkušena politična sila in z močnim intelektualnim jedrom, ki je v osemdesetih pomembno prispevala k rušenju socializma. Drnovšek je v stranko prinesel svojo državniško karizmo, brez katere ne bi mogla prevzeti vlade, njene ostre levičarske robove pa je zbrusil s sredinskim pragmatizmom, ki je leta 1994 pripeljal do združitve liberalcev, demokratov, socialistov in zelenih v Liberalno demokracijo Slovenije. Ves čas pa je bilo videti, kot da Drnovšek ni član stranke, ampak je z njo v koaliciji.

Marjan Šarec je politični samouk, ki je LMŠ ustanovil kot lokalno stranko. Še zdaj ne deluje kot vseslovenska, pravo grajenje lokalne politične infrastrukture se je šele začelo. Res pa je, da bo zdaj, ko Šarca ankete dvigajo v nebo in ko bodo politične podgane začele vse bolj množično bežati z ladij, gradnja lažja in hitrejša. Vsekakor ta zgradba dolgoročno ne bo imela trdnih temeljev, če bo videti, kot da je Marjan Šarec edini član LMŠ, ki nekaj šteje.

»Gibal se je tudi na temni strani. Njegova vladavina je bila mestoma vladavina povprečja in pragmatičnega prilagajanja javnemu mnenju. Bila je vladavina madežev, ki si jih liberalec ne bi smel privoščiti: dolgo je bil toleranten do nereševanja največje sramote slovenske države, izbrisanih.«

Tudi to je bil Janez Drnovšek.

Marjan Šarec si je eno veliko sramoto že privoščil. Kot svetovalca je v kabinetu zaposlil zastrupljevalca družabnih omrežij, ki se ga ne bi sramoval niti Viktor Orban.

Drnovšek je v pozni politični karieri vlekel poteze, ki so blažile njegove politične grehe, nevredne liberalca.