Kolumna Dejana Vodovnika: Moj župan, si upaš?

Kar precej mest, glavnih in manj glavnih, ima tako raznolike zidne poslikave – poslikane fasade, po domače –, da se jih mimoidoči ne more in ne more nagledati. Ene so kot mavrica, druge v barvah tega ali onega živopisnega sporočila, na številnih so tudi slikarske umetnine.

Od nedavnega eno od pročelij v kalifornijskem mestu Venice krasi zidna poslikava z motivom legendarnega preminulega glasbenika Jima Morrisona, pevca kultne rock skupine The Doors. Njegovo zadnje počivališče je sicer na pariškem pokopališču Pere-Lachaise in je še danes eden najbolj obiskanih krajev v Parizu.
Bi bilo kaj takega mogoče v Ljubljani?

Pred časom je arhitekt Andrej Žižek dejal, da je zdaj v arhitekturi splošno več barv, saj so se ljudje naveličali beline. »To dejstvo kaže na povečan politični in kulturni pluralizem družbe, kar je dobro, in tudi drugod po svetu je tako.« Veliko barv, ki jih nekateri občutimo kot moteče, je po njegovem v Evropi pogostih. Ni rečeno, da je to lahko vzor, vendar od tam ta kultura prihaja – od komunistične bele do evropske pisanosti. Tujina, kot pravi, torej generalno ne more biti za zgled na območju posamezne gradnje.
Drugače pa je po mestih, kjer zelo skrbijo za videz in imajo stoletno tradicijo barvanja fasad (Nizozemska in nemška severnomorska mesta). Zanimiv primer je tudi albanska Tirana, kjer je župan – poleg tega, da je začel v mestu podirati črnogradnje – zaukazal barvanje fasad v žive barve, da bi s tem omilil socialno depresijo, in celo uspelo mu je. »Slovenci se privajamo novim svoboščinam. Seveda se bodo začetni izpadi in ekstremi skozi čas umirili. Trenutno ga pač kakšen zanesenjak zaradi potrebe po poudarjeni individualnosti pobiksa, saj je lažje hišo kričeče pobarvati kot si omisliti (in plačati) dobro arhitekturo,« je takrat razmišljal Žižek.

Kot vem, je pred leti županu Zoranu Jankoviću z grafitarji uspelo doseči kompromis. V zameno, da pustijo »njegov« center pri miru, je »legaliziral« nekaj površin v mestni lasti, kjer menda lahko nemoteno ustvarjajo. Tako imenovane halls of fame so vadbišča na prostem, kjer grafitarji v miru razvijajo risarske veščine. Teh prostorov je v slovenskem glavnem mestu menda nekaj čez deset.

Bolj ko so pročelja umazana, bolj kličejo po poslikavah, trdijo poznavalci. In v Ljubljani, ter bržkone še v kakem slovenskem mestu, umazanih pročelij ne (z)manjka. Slovenija je leta 2008 že predsedovala EU, in kar precej pročelij je dobilo nov videz. Kmalu se nam obeta novo predsednikovanje in morda ne bi bilo napak vnovič razmišljati o poslikavi.

Okej, najbrž bi se spet znašli v primežu; na eni strani dejstva, da so, kot menijo, fasade slovenskih hiš odsev neenotnosti naroda (vsak po svoje, samo da je boljša in bolj kičasta kot sosedova), na drugi pa želje in morda hotenja, da gostom, ki pridejo v mesto, tudi v Ljubljano, pokažemo pročelja, hiše, ki vsaj za hip ali dva ukradejo pozornost.

In spet na začetek. Bi si moj župan upal eno, dve ali tri ljubljanske fasade dati poslikati s kakimi znanimi in prepoznavnimi slovenskimi glasbeniki?

Vem, da v Mestni občini Ljubljana prostorski dokumenti vsebujejo določilo, da se je treba prilagajati okolju, da hiša ne sme delovati vsiljivo glede na okolje. A so predpisi ohlapni, zato bi kaj takega nemara bilo celo izvedljivo.
Skratka, Zoran, bi si upal? Prepričan sem, da bi! Nekaj težav bi sicer imel s sestavo komisije, ki bi odločala, kdo si zasluži zidno poslikavo s svojo podobo, pa z dežurnimi nergači in najbrž še s kom. A je to drugotnega pomena.
Vem, da je kalifornijski Venice daleč. So pa zato ljubljanske fasade tukaj in zdaj.