NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Čevlji in trenirka
Vsak že lahko kritizira. Lov na čarovnice je odprt, grmade za sežiganje so postavljene.
Odpri galerijo
Ženske v Avstriji imajo v povprečju 20 parov čevljev, moški pa osem, je razvidno iz nedavne tržne raziskave. Najbolj priljubljena vrsta obutve pri severnih sosedih pa so športni copati, smo izvedeli.
Pred kakimi 50.000 leti se je v Matjaževih kamrah nad Žirmi zadrževal neandertalec, tako imenovani Pražirovec, in si je že znal sam izdelati obutev. Ali to drži, si strokovnjaki sicer niso povsem enotni, dejstvo pa je, da so na Žirovskem domači mojstri nekoč izdelovali zelo kakovostne čevlje in jih v 19. stoletju prodajali tudi zunaj svoje doline. Zanimivo je tudi, da številni evropski proizvajalci najbolj kakovostne obutve, kakovost te se tako in tako meri po tem, ali je ženskam všeč ali ne, uporabljajo sevniške lesene napenjače za vzdrževanje čevljev. Še kar precej je primerov slovenskega čevljarstva, ki bi lahko bilo vzor številnim drugim panogam. A kaj ko si potomec Pražirovcev in Praslovana, ki je preplaval tisto reko, raje obuje nekaj drugega.
Koliko parov čevljev imajo Slovenke, ni znano; še manj, koliko jih imajo moških, živeči v Sloveniji. Pogled v noge državljanov, živečih na prepirajoči se strani Alp, pa kaže, da nič kaj veliko ne zaostajamo za Avstrijci.
V Sloveniji živeči moški je vsaj glede obuval namreč podoben tistemu iz Avstrije, saj ima na nogah najraje športne copate. Od moške populacije severnih sosedov se razlikuje le po oblačilu – trenirki. Te so različne; od ultra dragih iz naravnih materialov, namenjenih pilatesu ali kaki drugi vadbi, do šuškavcev za na igrišče in neskončnega števila vmesnih nians. Nič nenavadnega ni, recimo, videti mladega urbanega dizajnerja, ki si je izposodil očetovo trenirko iz 70. let – v kateri oče sicer doma kosi travo – in jo oblekel za fensi retro žur v Ljubljani ...
Toliko kot trenirkarjev pa je v naši državi tudi veliko tistih, ki radi ogovarjajo, kako je kdo oblečen, obut, kako sme oziroma ne sme misliti. Vsak vse ve, vsak že lahko kritizira. Lov na čarovnice je odprt, grmade, na katerih jih sežigamo, so postavljene. Populistov, ki grmade podžigajo, je vse več.
Tistim, ki v demoniziranju nadvse uživajo, pa, če smo že pri čevljih in komaj dan po kulturnem prazniku, priporočam v branje Prešernovo pesnitev, ki se konča z nadvse povednim stavkom: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«
Pred kakimi 50.000 leti se je v Matjaževih kamrah nad Žirmi zadrževal neandertalec, tako imenovani Pražirovec, in si je že znal sam izdelati obutev. Ali to drži, si strokovnjaki sicer niso povsem enotni, dejstvo pa je, da so na Žirovskem domači mojstri nekoč izdelovali zelo kakovostne čevlje in jih v 19. stoletju prodajali tudi zunaj svoje doline. Zanimivo je tudi, da številni evropski proizvajalci najbolj kakovostne obutve, kakovost te se tako in tako meri po tem, ali je ženskam všeč ali ne, uporabljajo sevniške lesene napenjače za vzdrževanje čevljev. Še kar precej je primerov slovenskega čevljarstva, ki bi lahko bilo vzor številnim drugim panogam. A kaj ko si potomec Pražirovcev in Praslovana, ki je preplaval tisto reko, raje obuje nekaj drugega.
Koliko parov čevljev imajo Slovenke, ni znano; še manj, koliko jih imajo moških, živeči v Sloveniji. Pogled v noge državljanov, živečih na prepirajoči se strani Alp, pa kaže, da nič kaj veliko ne zaostajamo za Avstrijci.
V Sloveniji živeči moški je vsaj glede obuval namreč podoben tistemu iz Avstrije, saj ima na nogah najraje športne copate. Od moške populacije severnih sosedov se razlikuje le po oblačilu – trenirki. Te so različne; od ultra dragih iz naravnih materialov, namenjenih pilatesu ali kaki drugi vadbi, do šuškavcev za na igrišče in neskončnega števila vmesnih nians. Nič nenavadnega ni, recimo, videti mladega urbanega dizajnerja, ki si je izposodil očetovo trenirko iz 70. let – v kateri oče sicer doma kosi travo – in jo oblekel za fensi retro žur v Ljubljani ...
Toliko kot trenirkarjev pa je v naši državi tudi veliko tistih, ki radi ogovarjajo, kako je kdo oblečen, obut, kako sme oziroma ne sme misliti. Vsak vse ve, vsak že lahko kritizira. Lov na čarovnice je odprt, grmade, na katerih jih sežigamo, so postavljene. Populistov, ki grmade podžigajo, je vse več.
Tistim, ki v demoniziranju nadvse uživajo, pa, če smo že pri čevljih in komaj dan po kulturnem prazniku, priporočam v branje Prešernovo pesnitev, ki se konča z nadvse povednim stavkom: »Le čevlje sodi naj Kopitar!«
