Karl ali Miro, to je zdaj vprašanje!

Besen kot ris je odbrzel z nočne seje vlade. Mimo televizijskih kamer, ki jih ljubi in ki ga ljubijo. Že dolgo ga nisem videl tako jeznega. Bil je tarča sladkega maščevanja. Po navadi je on tisti, ki se sladko maščuje.
Karl Erjavec je prestregel močno politično klofuto Mira Cerarja, predsednika vlade, ki je tisto sredo do 22. ure uspešno skrival svoj odstop. Že dolgo ga nisem videl v tako dobri formi. Televizijske kamere, ki ga po navadi ne ljubijo, so ga poljubljale celotnih 13 minut in 16 sekund nastopa na neposredno prenašani novinarski konferenci.
Klofuta bo imela politične posledice. Če se na levi sredini za primat in mandatarstvo borita Marjan Šarec in Dejan Židan, ki bosta morala premagati še Janeza Janšo, ne bo nič manj zanimiva bitka za tretje mesto na levici. Torej bitka med Karlom in Mirom.
Seveda je za zanesljivejše napovedi še vedno prezgodaj, a po zdajšnjih javnomnenjskih raziskavah je veliko verjetnejša levosredinska vlada. Celo pa zadnji anketi agencije Parsifal SC, ki jo je objavila Janši naklonjena Nova24TV, imajo Lista Marjana Šarca, SD, Desus in SMC skupaj 52,2 odstotka glasov opredeljenih volivcev.
Tretje mesto na levici bo izjemno dragoceno. Četrta stranka namreč za vladanje morda celo ne bo potrebna. Izgubljene glasove strank, ki ne bodo prestopile parlamentarnega praga, si bodo namreč razdelile parlamentarne stranke. Če bi morebitni mandatar levice četrto stranko vendarle potreboval zaradi udobnejše večine, bi lahko imela stransko vlogo. Takšno, kot jo ima v Cerarjevi vladi SD, brez katere imata SMC in Desus še vedno absolutno večino v parlamentu.
Trenutno sicer ankete SMC kažejo bolje kot Desusu. A pogled v slovensko politično zgodovino nas uči, da noben mandatar od preboja Karla Erjavca v prvo slovensko politično ligo leta 2004 ni mogel sestaviti vladnega moštva brez prebrisanega in mladostnega prvaka upokojenske stranke.
Erjavec je eden od redkih slovenskih politikov, ki se znajo kljub zaljubljenosti v televizijske kamere strateško umakniti iz javnosti. Na kratko in začasno, seveda. Morebiti se je tega naučil od Janeza Janše, ki je še veliko bolj izbirčen pri medijskih nastopih in tudi javnomnenjsko veliko uspešnejši.
Ko Janez in Karl presekata molk, vsi zastrižejo z ušesi. Njuna sporočila so učinkovita. Ne glede na to, ali so vam všeč ali ne, zelo dobro razumete, kaj sta hotela sporočiti. Janša ima odličen smisel za humor, ki ga preredko uporablja. Karl ima odličen smisel za humor, ki ga uporablja dovolj pogosto.
Druga velika prednost Erjavca pred Cerarjem je bistveno bolj stabilna volilna baza. Upokojenci so najbolj zanesljivi udeleženci volitev. Zelo zastrižejo z ušesi, ko Karl razlaga, kaj vse je za njih storil in kaj še bo. Erjavec pred volitvami zimzelenim upokojenskim temam doda še ščepec preostalih socialnih tem in doda začimbo zunanjepolitičnih. Paketek volilnih darilc je tako brez kakšnega velikega filozofiranja lično zapakiran in na voljo tudi preostalim, ne samo upokojencem.
Miro Cerar je odlično odigral svoj odstop. Učinek je bil očiten, tudi javnomnenjsko se mu je obrestoval. A silovit tempo bo treba držati vse do volilne nedelje. Samozadovoljstvo in nenehno retorično vračanje na domnevno edino možno potezo predsednika vlade še zdaleč ne bosta dovolj.

Pustimo ob strani to, da podrobnejša analiza Cerarjevih argumentov za odstop razkrije velike luknje. Volivce bo v nadaljevanju bolj kot odstop zanimalo, kaj jim lahko kot Trnuljčica prebujeni Miro ponudi na politični tržnici. Bi ga res hoteli znova videti na premierski funkciji, kot si želi sam? Ali volivci nimajo boljših nadomestkov, če ga bodo videli kot samo morebitnega kandidata za tretjo violino v prihodnjem vladnem orkestru?
Bistvena Cerarjeva težava je volilna baza. Njegovi najzvestejši so tisti volivci, ki imajo najraje status quo. Slovenci so sicer tipičen primer naroda, ki ne mara tveganj. Spremembe prinašajo samo težave: ravno smo se navadili na neko stvar, pa nas že silijo v novo prilagoditev. Tudi zato ima Janez Janša velike težave pri nabiranju glasov za mandatarstvo, ki bi mu prinesli zanesljivo zmago. Omejen je na 20 do 25 odstotkov, njegovi partnerji za razbitje statusa quo pa so politično prešibki.

Dodatna Cerarjeva težava je, da je političnih tekmecev za ohranjanje statusa quo veliko. Poleg tega si je s prekinitvijo pogajanj s sindikati javnega sektorja zabil avtogol. Le zakaj bi volili nekoga, ki vam ni dal težko pričakovanega bombončka?
Do volilnega dne bo klofut med Karlom in Mirom še veliko. Verjetneje je, da bo na volilni dan Karl tisti, ki se bo zadnji in najslajše smejal.