NA KOŽO
Boštjan Fon o tem, kako je postal Google kmet
Odpri galerijo
Ritje po zemlji mi mestnemu smrkavcu ni dišalo. Sočivje in druga zelenjava je bila na dosegu roke pri albanskem trgovcu. Bolj za šalo sem povrtal po zemlji nekaj pomladi nazaj, ko sem dobil v dar nepalski krompir. Pregovorno povezavo umskih sposobnosti kmeta in debelih gomoljev sem praktično potegnil iz zemlje. Za kakšno leto ali dve sem ostal le z balkonsko nasajenimi čiliji. Letos sem si dve zaplati vzel v izposojo. Celo paleto lepih in sočnih, predvsem pa eko-bio-natur pridelkov bom imel. Kako se zemljo prekoplje, sem se še spominjal. Gredice sem z nekaj improvizacije začrtal. Kaj pa zdaj?
V kmečki zadrugi so se pojavile police s sadikami. Mlada trgovka, za njenimi nohti se je kazalo, da ima zemljo res rada, me je milo gledala. Predlagala je najino srečanje čez tri tedne. Nisem si upal, da bi imela zmenek, malce prestar sem zanjo. Na randi ne bova šla, a naj pridem po sadike paradajza, ki jih imam v roki, čez omenjeni čas, me je razsvetlila. Če jih dam v zemljo, jih bo pobralo. Zakaj? Ker smo na Gorenjskem in je po hribih še sneg. Ampak tako rad bi kaj vtaknil noter. Naj začnem s fižolom, je predlagala. Prav! Stal sem tako, zbegano zroč v zemljo pod seboj. Čeprav obvladam pozo sejalca iz slike Ivana Groharja, sem bil prepričan: ne bo šlo. Pojma nimam. Kar imam izkušenj, bi fižol lahko posejal v asfalt. Skrušeno sem pogledal gredice. Toda ... V žepu sem imel izjemen tehnični pripomoček za kmetovanje. Mobilnik! Na njem internet. Google. Par klikov in vse, do zadnje podrobnosti, sem držal na dlani. Najprej to, da se fižola ne seje. Videl sem, kako se sadi, kaj dene tik pod površino in kdo potrebuje bolj globoko luknjo.
Med zelenjavo sem ustvaril dobrososedske odnose, kot jih imava jaz in moj sosed Božo iz četrtega nadstropja. Kmetovanje na dveh zaplatah je postalo čisti intimni užitek. Ko trčim ob dilemo, za trenutek odložim delo, odprem hladno pivo in zaženem spletni brskalnik. Včeraj sem prebral nasvet, kako se znebiti mravelj. Sam bi si v ljubljanskem živalskem vrtu za kak teden izposodil mravljinčarja. Google mi je svetoval razredčen kis, ki bo mravljice prisilil, da si bodo domek našle drugje. Med delom na zemlji se mi je odstrla nova zaplata. Vsak od nas jo ima. V svoji glavi. Če iz semen, ki padejo tja, zrastejo dehteče rože ali smrdljivo dušeč plevel, je odvisno le in izključno od nas samih. Tam pa google ne pomaga.
V žepu sem imel izjemen tehnični pripomoček za kmetovanje. Mobilnik!
V kmečki zadrugi so se pojavile police s sadikami. Mlada trgovka, za njenimi nohti se je kazalo, da ima zemljo res rada, me je milo gledala. Predlagala je najino srečanje čez tri tedne. Nisem si upal, da bi imela zmenek, malce prestar sem zanjo. Na randi ne bova šla, a naj pridem po sadike paradajza, ki jih imam v roki, čez omenjeni čas, me je razsvetlila. Če jih dam v zemljo, jih bo pobralo. Zakaj? Ker smo na Gorenjskem in je po hribih še sneg. Ampak tako rad bi kaj vtaknil noter. Naj začnem s fižolom, je predlagala. Prav! Stal sem tako, zbegano zroč v zemljo pod seboj. Čeprav obvladam pozo sejalca iz slike Ivana Groharja, sem bil prepričan: ne bo šlo. Pojma nimam. Kar imam izkušenj, bi fižol lahko posejal v asfalt. Skrušeno sem pogledal gredice. Toda ... V žepu sem imel izjemen tehnični pripomoček za kmetovanje. Mobilnik! Na njem internet. Google. Par klikov in vse, do zadnje podrobnosti, sem držal na dlani. Najprej to, da se fižola ne seje. Videl sem, kako se sadi, kaj dene tik pod površino in kdo potrebuje bolj globoko luknjo.
Med zelenjavo sem ustvaril dobrososedske odnose, kot jih imava jaz in moj sosed Božo iz četrtega nadstropja. Kmetovanje na dveh zaplatah je postalo čisti intimni užitek. Ko trčim ob dilemo, za trenutek odložim delo, odprem hladno pivo in zaženem spletni brskalnik. Včeraj sem prebral nasvet, kako se znebiti mravelj. Sam bi si v ljubljanskem živalskem vrtu za kak teden izposodil mravljinčarja. Google mi je svetoval razredčen kis, ki bo mravljice prisilil, da si bodo domek našle drugje. Med delom na zemlji se mi je odstrla nova zaplata. Vsak od nas jo ima. V svoji glavi. Če iz semen, ki padejo tja, zrastejo dehteče rože ali smrdljivo dušeč plevel, je odvisno le in izključno od nas samih. Tam pa google ne pomaga.