Jezik in identiteta

To kolumno pišem v lokalu v češki prestolnici, Pragi, kjer sem trenutno na kratkem oddihu. Če v lokalih poslušaš zanimive pogovore ljudi, najlažje dobiš idejo za novo knjigo, naslednjo kolumno ali članek, toda v Pragi tega žal ne morem početi, saj je vse, kar slišim okoli sebe, melodična, a meni nerazumljiva češčina.
No, popolnoma nerazumljiva ni, vseeno gre za slovanski jezik, zato občasno ujamem znano besedo ali celo razumem kak stavek, sem pa zaenkrat še daleč od tega, da bi se v češčini sporazumevala. K sreči sem na obisku pri prijateljih, ki tu študirajo in mi s sprotnim prevajanjem pomagajo iz neprijetnih situacij, kot je ta, ko ti natakar v restavraciji v češčini navdušeno razlaga, kaj imajo na meniju, ti pa v zadregi kimaš in razmišljaš, kako bi se odzval. Seveda bi se, če njih ne bi bilo, reševala z angleščino, toda veliko Čehov govori precej klavrno angleščino in potrebuješ kar nekaj časa, da se kaj zmeniš z njimi.
Angleščina je varna opcija: če obvladaš ta jezik, se ti zdi, da si pokrit, kamor koli greš, toda v resnici ni čisto tako. Če bo na Češkem še nekako šlo, pa z njo zelo težko prideš skozi na italijansko in špansko govorečih območjih, tudi med Francozi se jih bo našlo veliko, ki angleško ne znajo ali pa nočejo razumeti. In takrat ti bo znanje preostalih tujih jezikov prišlo zelo prav – ali pa boš pač obsojen na znakovni jezik ali gestikulacijo. In v trenutkih, ko se boš prisiljen pogovarjati na tak način, boš ugotovil, kako velik del tvoje identitete pravzaprav sestavlja jezik. Lahko sem vrhunsko izobražena in sem prebrala vse knjige s svojega področja, a to znanje funkcionira v okviru mojega miselnega sveta, v slovenščini. V slovenščini sem oblikovala te in te misli, znam jih smiselno izraziti, moj besedni zaklad je dovolj širok, da lahko izberem primerno besedo za vsako priložnost.
Načeloma tudi v angleščini, ki se jo učim in študiram že dovolj časa, da lahko večino tega znanja in misli ustrezno prenesem vanjo. Pri preostalih jezikih mi ostanejo samo osnove – ne glede na to, kako rada bi italijanski študentki književnosti, ki ne zna angleško, pojasnila, da sem študirala enake stvari kot ona, lahko ostanem samo pri tem, da kimam, se nasmiham in poskušam z uporabo rok in obrazne mimike pokazati, da me to, o čemer govori, zelo zanima.
Spomnim se situacije pred leti v Švici. Tja sem šla obiskat teto, ki živi v italijanskem delu Švice, in vzela me je s sabo na kosilo s svojimi prijateljicami, med katerimi skoraj nobena ne razume angleščine. Teta se je želela pohvaliti z mano, razlagala jim je, kaj študiram in s čim se ukvarjam, ni pa takoj omenila, da ne znam italijansko. Tako so me prijateljice začele nekaj spraševati v italijanščini, jaz pa jim razen z »grazie« (hvala), »si, si« (ja, ja) in »non parlo italiano« (ne govorim italijansko) nisem mogla ustreči prav z ničimer. To je res tesnoben občutek – ko razumeš, kaj te ljudje sprašujejo (toliko italijanščine, da lahko sledim večini pogovorov, sem se v tem času že naučila), ko točno veš, kaj bi jim želel povedati, a si ujet v meje svojega jezika – znotraj teh meja si izobražen, artikuliran posameznik, kar pride ven, pa je samo neko raztreseno dekle, ki kima in govori »si, si«. Najbrž so se tetine prijateljice v tistem trenutku vprašale, ali sem res tako izobražena, kot jim me je predstavila teta – jaz vem, da bi se na njihovem mestu zagotovo. Tako kot se meni zdi čudno in imam za rahlo neumnega vsakega, ki ne zna povedati pravilnega stavka v angleščini, so one morda poslušale moje polomljene italijanske fraze in se spraševale, zakaj v italijanščini nisem sposobna povedati ničesar pametnega.
Z jezikom izgine naša osebnost, ostane samo lupina. To mojo lupino je spoznal tudi češki natakar, ki se je, četudi je slišal, da mi prijatelji njegova vprašanja prevajajo in da očitno ne govorim njegovega jezika, iz neznanega razloga odločil, da mi bo povedal šalo v češčini. Moji prijatelji so se smejali, meni, ki nisem razumela niti besede, pa ni preostalo drugega, kot da sem raztegnila usta v kislo grimaso, približno podobno nasmehu. Zelo pokroviteljsko se mi je zarežal nazaj in izginil, jaz pa sem dregnila prijateljico: »Kaj pa je rekel?« Ampak čeprav mi je šalo potem razložila, je trenutek, ko bi se ji lahko smejala, že minil – pogoltnil ga je prepad med dvema jezikoma.