V stolpnici živi z volkom

Pred sedmimi leti sta Ivan L. in njegova hči posvojila volčjega mladiča Sivega. Takrat sta še živela v Astrakanu, kjer sta imela veliko prostora. Sivi se jima je pridružil, potem ko se je Ivan udeležil lovskega pohoda s prijatelji. Svojim psom je sledil globoko v gozd, ko sta k njemu pristopila dva volčja mladiča, ki sta ostala sama. Eden se je opogumil in mu začel lizati roko. Oba je odnesel s seboj iz gozda. Enega je predal prijatelju, ki ima v bližini kmetijo, tistega, ki mu je lizal roko, pa je obdržal in imenoval Sivi.


Na žalost se Sivijev brat ni mogel privaditi življenju z ljudmi, kradel je kokoši, nadlegoval živino, zato se ga je lastnik znebil. No, Sivi pa je povsem druga zgodba. Brez težav se je privadil na ljudi, ne nazadnje si z Ivanom že ves čas delita posteljo. Usoda je hotela, da se je moral pred časom Ivan s hčerko preseliti v Volgograd, kjer je najel enosobno stanovanje v prvem nadstropju devetnadstropne stavbe.

Čeprav je prostora malo, je volka vzel s seboj. Živali je balkon preuredil v ogrado, tako da ima Sivi vedno dovolj svežega zraka. Ivan se zaveda, da razmere niso idealne, nekateri sosedje so zelo zaskrbljeni, ker v bloku živi divja zver. Številni se Ivanu in Sivemu izogibajo, ko pelje volka na sprehod, čeprav je ves čas na povodcu. Lokalni psi postanejo v njegovi bližini razumljivo nervozni.

A Sivi je navajen na pasjo družbo, saj je Ivan iz Astrakana pripeljal tudi dva psa, ki prav tako živita v enosobnem stanovanju. Sivi naj bi bil zelo mirna žival, še posebno če se mu približajo otroci ali ženske. Do drugih moških pa je nekoliko sumničav. Sosedje so lokalnim oblastem že večkrat poslali pritožbe, Ivana je že neštetokrat obiskala policija, a se noče odreči svojemu ljubljenčku. Strokovnjaki za vedenje živali odločno nasprotujejo, da bi imeli volkove za hišne ljubljenčke, ker so nepredvidljivi, tudi če so s človekom od malega.