Od čevapčičev do vrhunskih kulinarikov

Pred tridesetimi leti smo v Sloveniji, vsaj kar se gastronomije tiče, še bili pod krepkim vplivom Balkana. To je bilo obdobje, ki se je sicer končevalo, ko je tudi razvoj kulinarične in gastronomske kulture na Slovenskem sledil politični in državni povezanosti z Balkanom. To se je nekako začelo že po letu 1918 s kraljevino in po letu 1945 tja do 1991. s socialistično Jugoslavijo.
Poleg večjih družbenih sprememb in sprememb strukture prebivalstva so v tem obdobju prišle v slovenski prostor tudi razne balkanske jedi, med katerimi izstopajo tiste z žara, med sladicami pa baklava in turški med. S širjenjem italijanske pice od šestdesetih let 20. stoletja je skoraj vzporedno potekalo širjenje balkanskega bureka. Razširile in uveljavile so se paprika, lubenice in melone.

Po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se je začelo obsežnejše odkrivanje nekaterih posebnosti v prehrani. Močno je naraslo število izdanih knjig, ki so prinašale pregled regionalnih kulinaričnih in gastronomskih značilnosti, in monografij o nekaterih skupinah jedi.

Leta 2001 smo dobili prvi kulinarični zemljevid Slovenije. V Ljubljani so leta 2001 ustanovili zelo popularno Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi. V devetdesetih letih 20. stoletja se je iz sosednje Italije razvilo gibanje Slow food in je imelo več regionalnih omizij, danes pa je njegovo delovanje močno okrnjeno, a je v razvoju sodobne slovenske kulinarike pustilo vrsto zanimivih pobud.



Ne glede na vse pa so se poleg slovenske kuharske olimpijske reprezentance v tem času predvsem uveljavili nekateri kuharski mojstri in mojstrice, kot so npr. Janez Bratovž, Ana Roš, Tomaž Kavčič, Igor Jagodic, Uroš Štefelin, Bine Volčič, Luka Jezeršek, Jure Tomič … No, in letos, trideset let po obdobju čevapčičev in pečenih paprik, ki jih nekateri v Sloveniji še vedno obožujejo, smo vstopili v leto, ko je Slovenija nosilka naziva evropska gastronomska regija. Slovenske novice pa še vedno najbolj bran dnevnik.

​