Želim izkričati, želim dati to ven. Hkrati pa nočem, da vedo, kdo sem.

Draga Rebeka!

Tvojega pisma nisem objavila, ker je tako zmedeno, gre že malce čez mejo zdravega razuma. Ker pa si se oglasila še enkrat, ti odgovarjam. Jasna bom in iskrena, nisem prepričana, da boš razumela, sem pa prepričana, da bodo moje sporočilo razumeli drugi. Mogoče bo to tudi odgovor meni sami ... Vrh glave in še čez imam 'jamranja' in tožbe ubogih, poln kufer imam obsojanja brez osnove in kazanja s prstom 'na splošno', češ, poglejte, kako dvolična je družba, ampak jaz se ne bom izpostavljala, ker me je strah ...

Ja, dragi moji ljudje, kje pa naj se začne iskrenost? Kdo bo prvi, ki bo rekel, starši so mi jemali svobodo, dostojanstvo, očim me je posiljeval, mama je gledala stran ... Odrasla sem in sprejemam odgovornost, to je zame edino odgovorno in odraslo stališče. Kdo te bo obsojal, za božjo voljo, tebe, ki si kot otrok nisi mogla pomagati?

Kdo si jemlje to moč, da sploh lahko obsoja? Na neki družbeno dogovorjeni ravni lahko to naredi sodišče. Do tja pa mora zgodba šele priti. Ko odrastemo in ozavestimo travme in bolečine iz otroštva (in to je naša življenjsko pomembna naloga), je treba vzeti lopato in grablje v roke in se zakopati v smrdljivo preteklost samo zato, da je ne uporabljamo več in do konca življenja izrabljamo kot opravičilo, da grenimo dni sebi in drugim. Saj nismo več nemočni otroci. Treba se je učiti, izobraževati, treba je poiskati strokovno pomoč, če vidimo, da tonemo v depresijo in obup. To ni nič sramotnega, jaz v vsem svojem življenju še nisem srečala človeka, ki bi se delal iz tega norca.

Seveda, javkati in cviliti je veliko bolj udobno. Anonimno in iz varnega kuhinjskega kotička pisati stavke 'joj, kako me vse boli in kriči v meni' in vse življenje ne narediti nič, da bi bilo bolje?! No, jaz se tega ne grem. Ne pišem te rubrike zato, da bi vas ujčkala v iluzijah, kako ubogi smo in kako pokvarjena je družba. Družba je pokvarjena in strahopetna točno toliko kot mi sami, vsi mi, ki pišemo ali beremo te stavke.

Te res boli? Ej, draga moja, ne boli te dovolj. Bi rada pisala knjigo? Piši jo, kdo ti brani! Rada bi 'strokovno' napisano knjigo? Ja, zakaj pa? Ustvarjalnost in izpoved ne potrebujeta strokovnosti, potrebujeta splošno znanje slovenščine, in to je to. Mogoče pa bi, namesto da jamraš, šla lepo po slovnico in pravopis in za začetek malo preštudirala te knjige ... Delo osvobaja!

Rada bi knjigo objavila in delila svoje bolečine? Ja, tukaj pa se zaplete. Ker se je treba vprašati, zakaj občutimo tako silno željo, da izstopimo iz anonimnosti! Je to ego, glejte me, mene, ki sem žrtev?

Veliko pisem dobim z mislimi, da si želite napisati knjigo. Klic k pisanju je klic svobode in nima nobene zveze s tem, ali bo knjiga res objavljena. Knjiga, ki je napisana iz srca, brez egoistične želje po odobravanju in poveličevanju, kimanju, samo res iskreno napisana knjiga bo našla pot do naših src. V hipu, ko ne bo stalo za njo naše bolno, grabežljivo deljenje lastne nesreče, v tistem trenutku jo bo osvetlilo sonce iskrenosti in čistega sporočila ljubezni. Nobeno življenje ni samo tema, vedno je tudi hvaležnost, radost, veselje, odločitev, kam bomo usmerili fokus, in je odločitev za pogum slediti svojemu poslanstvu. Tu se rojevajo velike knjige, umetnost pa tudi preproste zgodbe srca, ki se dotaknejo vsakega izmed nas.

Pisati zase je izjemno dobro, dobivamo distanco do sebe, analiziramo dogodke, učimo se biti iskreni, med črkami smo lahko pogumni. Naj naše črke vodi srce, tudi brez slovnice in ambicij, da se bo knjiga znašla na policah knjigarn. Naredimo nekaj samo zase!

Glede na to, da se me osebno lotiš, dvomiš o moji iskrenosti in namiguješ, da sem komercialna ... Draga moja, kar daješ, kar misliš, to si ti. To je tvoj nahrbtnik in jaz te ne želim prepričevati o nasprotnem.

Noro je in simptomatično, da nekoga žalimo in obsojamo, v resnici pa želimo njegovo pomoč! To počnemo vsi, kdaj pa kdaj samo za trenutek in ZAVESTNO živeti pomeni prav to, da vemo, kaj počnemo, da se zavedamo, kaj delamo. Žalimo in hkrati želimo pomoč.


In v teh lepih, prazničnih časih si kdaj pa kdaj prisluhnimo. Prisluhnimo sebi, temu, kar govorimo! Ko nas kaj boli, objemimo sami sebe in namesto da bi koga obtožili, napadli, samo preprosto povejmo, da nas je strah, da nas boli, da potrebujemo le pozornost, ni nas treba reševati, le za trenutek smo izgubili ljubezenski fokus.
Veliko ljubezni in radosti želim vsem, tebi, draga Rebeka, pa pogum in moč, da napišeš knjigo samo zase!